Ostala je sama. Sicer ni rekel naravnost, toda vedela je. Čutila je, da hoče Niko stran, da hoče pozabiti, da se hoče ogniti odgovornosti.
Bilo je težko, ko je povedala doma. Oče je jezno molčal, jo grdo gledal. Mati je jokala, kričala nanjo. Toda pomirila sta se, skušala gledati iz svetle strani.
Začelo se je povsem novo obdobje v njenem življenju. Odrasla je, pričela je skrbeti za svoj jutri. Nič več ni bilo časa za zabavo. Ves čas je namenila učenju, počitku. Vedela je, da ji bo uspelo, čeprav je bila sama. A imela je srečo, ob njej sta bila oče in mati.
O Niku dolgo ni bilo sledu, izogibal se je bloka, kjer je živela. Nekoč pa je njena mati privihrala domov. Bila je jezna, da se je iz njenih oči kar iskrilo.
»Ta mulc! Ta baraba nič vredna,« je pričela kričati. Hodila je sem ter tja po stanovanju.
Ema je odložila knjigo.
»Srečala sem Nikovo mater. In veš kaj mi je rekla?! Da je res škoda, da nista z Nikom več skupaj. Da ne more verjeti, da si res zanosila z drugim,« je povedala mati.
Ema najprej sploh ni mogla doumeti besed. Potem je zmajala z glavo: »Lahko bi vedela!«
»Bila sem preveč šokirana, da bi sploh kaj rekla. A povedala ji bom! Povedala ji bom, čigav je otrok! Naj nikar ne misli, da ima zlatega sina,« je kimala jezno njena mati.
»Nima smisla. Ko se bo otrok rodil, bodo videli, da je njegov. Če tako hoče, naj tako bo. Če se lahko odreče lastnemu otroku, naj se,« je mirno rekla Ema.
»Postala si pametnejša,« je dodal njen oče in ji prikimal.
Kmalu se je pomirila tudi njena mati. Ema pa je takrat dokončno spoznala, da ljubezni ni več. Da Niko zanjo ne obstaja več. Pokazal je, kdo je.
Rodila je sina. Sama ga je pestovala, sama mu je izbrala ime. Rok je bil lep, zanjo najlepši.
Prvi dan sta prišla oče in mati. Bila sta ponosna. Njena mati ga je ljubeče pestovala.
»Lep je, moj vnuk,« je rekla.
Ema je bila srečna, da je imela tako dobre starše. Da sta se oba sprijaznila s tem, da bo tako mlada že postala mati.
Naslednjega dne jo je čakalo presenečenje. Niko je prišel že dopoldan. Previdno je odprl vrata in pokukal noter. Ema in Rok sta ležala v prvi postelji. Počasi je stopil do nje. V rokah je imel velikega medveda zanj.
»Ga lahko vidim,« je vprašal.
Ema je prikimala. Se čudila, ker ni začutila ničesar. Ne ljubezni in ne sovraštva.
Vzel ga je v naročje in ga nekaj časa le tiho gledal.
»Žal mi je,« je pričel.
»Ni ti žal,« je odkimala.
»Lep je,« je govoril naprej.
»Podoben ti je,« se je rahlo nasmehnila.
»Če boš kaj potrebovala…« je pričel.
»Vse imam,« ga je takoj zavrnila.
Ni dolgo ostal. Vse besede sta si izrekla že davno. Poslovil se je s sklonjeno glavo. A bilo je prepozno, da bi vzel vse besede nazaj. Zatajil je sina, vrnitve ni bilo.
Do osemnajstega rojstnega dne je Ema ostala doma v bloku skupaj z materjo in očetom. Ni bilo enostavno. Mati je hotela pomagati. Preveč. Vtikala se je v vzgojo njenega sina, bila je prepričana, da zna veliko bolje, kakor Ema. Ema pa je morala molčati, imela je streho nad glavo in varstvo za Roka, kadar je hotela.
Potem je dobila službo deset kilometrov izven mesta. Kasneje še majhno stanovanje. Takoj, ko je lahko, se je tja preselila, čeprav je njena mati jokala.
»Kako bosta sama? Ostanita vendar tu,« je prosila.
»Morava ven, morava stran,« je govorila Ema.
»Ne bom ga več videla, dolgčas mi bo,« je tarnala njena mati.
»Pripeljala ga bom, kadar boš hotela. Tudi Rok te ima zelo rad in kadar bo čas, bo pri tebi,« ji je govorila.
Po teh besedah se je mati nekoliko pomirila.
Ema je končno zaživela svobodno in samostojno. Bilo je težko. Sploh na začetku je menila, da ji ne bo uspelo. Vsega je bilo preveč. Dopoldan služba, popoldan sin. Na vse je mislila sama, za vse je skrbela sama in bila je osamljena. Ko je rok zvečer zaspal, je ostal sama. Pogrešala je družbo, pogrešala je ljubezen.