V ponedeljek sem imela predstavitev vodnika Knjiga Življenja v Grosuplju, v čudovitem ambientu prostora Žarek, pri Heleni. Mala skupina nas je bila, a pogovor nas je povlekel globoko. V odnos do življenja, do čustev, do minljivosti. Ko govorimo o minljivosti, v bistvu govorimo o življenju. Lepo je na koncu rekla Andreja, moja soimenjakinja, da če se soočamo z minljivostjo, šele zaznavamo življenje in malenkosti v njem. Pogosto se vprašam, kakšen je recept za življenje. Verjetno za vsakega drugačen. A kakšen je zame?
Skozi različna obdobja življenja si lahko odgovorimo na vprašanje čisto drugače. Skozi leta pravijo, da postajamo modrejši. Imamo več izkušenj. Imamo več znanja. Nam to pomaga ali nas nauči, da smo bolj previdni, manj spontani, da vse naredimo s premislekom in da marsikaj mogoče sploh ne naredimo…
Kaj bi naredili, če bi bil danes vaš zadnji dan v življenju, tukaj na naši preljubi zemlji? Menim, da bi si takšno vprašanje morali pogosto zastaviti, ker nam pomaga začutiti, kaj je za nas pomembno. Ljudje smo si različni in različne imamo tudi želje, pričakovanja od življenja.
Ko sva se pred kratkim pogovarjali s prijateljico, mi je zaupala, da jo skrbi, kaj bo izvedela, ker si je dala slikati glavo. Zaskrbljena je in že med samim slikanjem je razmišljala o tem, kaj če ugotovi, da ima v glavi polno tumorjev in da ji ne ostane veliko časa. Misel na to te ne pusti ravnodušnega. Ne morem, da ne bi pomislila na to, kaj pa če res…, vsak dan nekdo umre. Če človeka ne poznaš, se te mogoče manj dotakne, a ostaja zavedanje, da te smrt čaka, nekje blizu, mogoče bolj daleč, a čaka. Nihče ji ne uide. Kdaj bom na vrsti? Že danes, jutri, čez par mesecev, let… razmišljati o tem se mnogim zdi čudno, nesprejemljivo in kot znak, da ti ni do življenja. Ali zares živimo, polno in iskreno, če si o tem ne dovolimo niti razmisliti? Lahko se prepustimo in damo to na stran in ''upamo'', da bomo dočakali naravno umiranje in hkrati možnost sprejemanja in tudi počasnega spuščanja. A mnogo jih odide, brez da bi se imeli možnost posloviti. Naenkrat jih ni več. A bili so del nas. Niso se poslovili, ker se niso uspeli, niso vedeli, da te možnosti ne bodo imeli.
Danes sem ravno izvedela, da ima znanec raka na pljučih. Prihajam očitno v obdobje življenja, ko se pogosteje srečujem z boleznijo bližnjih. Ljudje se obračajo name z vprašanjem, kaj narediti, ko pride huda, neozdravljiva bolezen v družino. Nenadoma namreč postanejo zgubljeni, težko se je spopasti z boleznijo, tudi če je nimamo mi in jo ima nekdo bližnji, se ne znajdejo. Kaj narediti? Se o tem pogovarjati? Komu povedati? Kako se pripraviti na najhujše? Rajši kar ignorirati in pustiti toku svojo pot?
Pogovorite se. Če ste bolni, ne zaprite bolečino vase. Najdite sogovornika in se osvobodite teže čustev. Če ste bližnji bolnemu ali umirajočemu, ne umikajte pogleda. Ne stojte daleč stran. Niso kužni. Le ljudje so, ki vas takrat verjetno najbolj potrebujejo. Ne čakajte na pravi trenutek. Izkoristite trenutke, ki jih še imate.
O avtorici ...
Raziskovalka preprostosti življenja, duhovna iskalka in opazovalka življenja. Od nekdaj jo je privlačila tematika smrti, rada se druži s starostniki in jim pomaga pri izboljšanju kakovosti njihovega življenja. Končuje študij Organizator socialne mreže in je aktivna prostovoljka v domu starostnikov v Domu ob Savinji v Celju ter v Slovenskem društvu hospic. Do dela, ki jo notranje polni in veseli, jo je pripeljalo večletno delo na sebi v šoli duhovnosti in meditacije Clairvision, ki ima sedež v Kaliforniji. Je avtorica Knjige Življenja, ki jo je pripravila kot vodnik za notranje potovanje vsakogar, ki bo želel pogledati vase ter zapisati svoje občutke in misli o življenju in minljivosti življenja. Včasih je namreč premisliti in napisati veliko laže kakor o tem spregovoriti. Vodi pogovorne skupine s starostniki in izvaja predavanja na temo staranja, minljivosti in žalovanja.
Andrejo lahko kontaktirate na elektronski naslov: info@andrejacilensek.com
Več o njej boste našli tudi tukaj: www.andrejacilensek.com
In na njeni facebook strani Preprostost življenja