takšno zabavo, kot je bila tokrat prirediti vsaj enkrat mesečno. Najbrž bodo vsi za to. Da, res potrebujemo sprostitev.
Steklenice sem odnesla v kuhinjo. Janko je še vedno spal za mizo. Odprla sem eno steklenico, ostali dve pa sem postavila v hladilnik. Z odprto steklenico sem se napotila v dnevno in šele tedaj opazila, da v njej ni nikogar.
»Kje pa sta?« sem rekla začudeno bolj sama zase.
Že vem, najbrž se hladita na balkonu, sem si mislila. Pogledala sem na balkon, bil je prazen. Aha, najbrž je Jani postalo slabo in sta v kopalnici. Najbrž ji Matevž pomaga in ji hladi tilnik. Da, to bo, sem prikimala sama pri sebi. In ni se mi mudilo. Najprej sem nalila prazne kozarce, naredila sem požirek vina, ker ju še vedno ni bilo nazaj, sem odšla pogledat. Vrata kopalnice so bila zaprta, toda bila sem prepričana, da sta najbrž tam. Uboga revica, sem si mislila, najbrž ji je hudo slabo!
Prizor, ki sem ga zagledala, ko sem odprla vrata, ni bil nič kaj prijeten. Moj ljubi Matevž je sedel na straniščni školjki, hlače je imel spuščene do gležnjev. Moja prijateljica Jana mu je sedela v naročju in se premikala gor in dol. Onemela sem in nekaj časa brez besed zrla v prizor pred mano.
»Ja, daj žrebec! Madona si dober,« je vzklikala Jana in mu tiščala prsa v glavo.
Postalo mi je slabo, v glavi se mi je zavrtelo in odvihrala sem ven. Nisem vedela, kaj naj, kam naj grem. Stekla sem pred blok in pričela sem teči. Kar naenkrat sem zagledala luči, nato pa škripanje zavor. Avto se je ustavil tik ob meni. Stala sem na mestu in zbegano gledala v avto.
Voznik je jezno izstopil in se napotil do mene.
»Baba zmešana! Si nora? Kaj, če bi te povozil! Me sploh slišiš?« se je usul plaz besed.
Hitro sem dihala, besno sem pogledala neznanca in ga pričela s pestmi tepsti.
»Jaz sem zmešana?! A jaz sem zmešana,« sem kričala nanj in ga tepla.
»Ej, pa kaj ti je,« je zavpil in me poskušal zgrabiti za roke.
Takrat sem se sesedla na tla in zajokala. Kar tam sredi ceste pred neznancem, pred njegovim avtom.
»A zdaj boš pa jokala? Zdaj pa še reči, da sem jaz kriv,« je rohnel in me jezno gledal.
Sedela sem na tleh in na ves glas jokala.
Postalo mu je nelagodno: »No, saj je dobro. Samo res bi te lahko povozil. Slišiš? Vstani zdaj, no in pojdi domov,« me je že prosil.
»Prav figo mar mi je, če bi me povozil,« sem hlipala.
Ker je videl, da ne nameravam vstati, je počepnil zraven mene in me gledal. »Poglej, najbrž bo kmalu prišel kak avto in bo pričel trobiti. Se lahko premakneš?« je bolj nežno vprašal.
»Kam? Kam naj se premaknem?« sem rekla obupano in ga pogledala.
»S ceste. Umakni se s ceste,« je rekel.
»Nimam kam,« sem odkimala in trmasto sedela na tleh.
»Pojdi raje domov. Sploh pa, kaj počneš zunaj ponoči? Kje si bila?« je spraševal.
»Doma, kje pa drugje,« sem pihnila in zatulila.
»No, dobro, no, nehaj zdaj, saj nisem jezen,« je pričel.
»Ne morem domov. Tja ne grem,« sem odkimala.
»Potem pa sedi v moj avto, dokler se ne pomiriš, samo s ceste pojdi,« je prosil.
Sedla sem v njegov avto, čeprav ga nisem poznala. Zapeljal je s ceste in ustavil na robu.
»Ko se boš pomirila, pa lahko greš,« je rekel in čakal.
»Kam naj grem? Naj grem nazaj v moje stanovanje? Ne morem, tam moja najboljša prijateljica sedi na mojem izbrancu,« sem rekla in še bolj zajokala.
»Aha, tako torej,« je rekel in se zasmejal.
»Torej naj bi bilo to smešno?« sem rekla in ga jezno pogledala.
»Zato si torej brezglavo tekala po cesti,« je kimal.
»Aha,« sem rekla in smrknila.
»Če ti bo lažje, pa mi povej, kaj se dogaja. Saj imam čas,« je rekel in se naslonil. Gledal me je.
»Kaj naj ti povem? Saj te sploh ne poznam,« sem rekla.
»Sediš v mojem avtu, stekla si mi pred avto, pa mi še povej, kaj te je tako spravilo iz tira,« je pričel.
Povedala sem mu vse. Kimal je in poslušal.
»Veš, po moje bi bilo najbolje, da spakira svoje reči. Četudi ste pili, to ni opravičilo za varanje. Ti pa v prihodnje bolj pazi, kje boš tekala,« je dokončal.
»Naj zdaj kar grem nazaj? In kaj, če še sedita na školjki?« sem vprašala neznanca.