»Žal mi je, ljubica, pravi da ti nima nič za povedat. No, se bosta pa kasneje zmenila, kajne?«
To je bilo dovolj. Ana je pričela jokati, pograbila je svojo torbico in stekla iz pisarne ven. Ostale smo nemo gledale za njo. Za hip se mi je celo zasmilila, pa čeprav nisem odobravala njenega dejanja.
»Užaljena ljubica je zapustila stavbo. Najbrž gre v objem mojega moža,« še vedno ni prenehala Špela.
Tedaj se je oglasila Angela, naša sodelavka, ki je bila le nekaj mesecev pred tem, da se upokoji: »Špela, tvoje ravnanje ni pravično!«
»Kaj pa ti veš?!« je povzdignila glas nanjo.
»Marsikaj vem, Špela, verjemi. Moj zakon traja že skoraj štirideset let in bili so tudi manj rožnati dnevi,« ji je rekla.
»Kaj ne poveš? Si tudi ti imela sodelavko, ki ti je speljala moža?« je rekla Špela zajedljivo.
»Ne, ni bila sodelavka, je pa bila soseda. Kmalu sem ugotovila, da je nekaj med njima in nekoč sem ju zalotila. Pa ju nisem zmerjala in s tem poskušala pahniti bolečino in izdajo stran. Molčala sem. Molk je včasih vreden veliko več, kot sto besed,« je rekla Angela.
Vse smo ji prisluhnile, celo Špela.
»Verjamem, da te boli, verjamem, da si izgubila zaupanje v vse ljudi, ki te obkrožajo. Toda pomisli še na koga drugega. Ljubezen je pač taka, da ne pozna meja. Zgodilo se je, sedaj je odvisno od tebe, ali boš sovražila ves svet ali boš znala odpustiti,« je povedala Angela.
»Torej naj rečem možu in Ani, da mi je žal in da naj kar nadaljujeta?!«
»Nisem rekla tega, a ne pozabi, ko si star, takrat šele ugotoviš, da je življenje včasih kruto, toda z leti se spominjaš le še lepih stvari. Odpuščanje je najboljše maščevanje in ni lepšega, kot deliti starost z nekom, ki ga ljubiš. Toliko sem imela za povedati. Kaj boš storila, je tvoja stvar, toda s tem, ko mučiš Ano, pozabljaš, da sebi zadajaš dvakrat večjo bolečino,« je povedala Angela in se spet zatopila v svoj računalnik.
Špela je ostala brez besed. Še nekaj časa je strmela v monitor svojega računalnika, nato pa ga je izklopila in brez besed odšla.
Angela je bila res ženska in pol. Malo je govorila, ko pa je spregovorila, je bila vsaka beseda, ki jo je izrekla premišljena in je dala misliti prav vsakemu.
Gordana in Anica sta odšli domov zadnji. V firmi je bilo le še nekaj ljudi. Počasi sta se odpravili po hodniku in spodaj v avli se je Gordana ustavila pred oglasno desko.
»Glej, Anica, tečaj kuhanja,« je rekla.
Anica je stopila zraven in naglas prebrala: »Tečaj kitajske kuhinje.«
»Boš šla? Vem, da obožuješ kitajsko hrano,« ji je rekla Gordana.
»Res bi lahko šla,« se je strinjala Anica. Pozorno je prebrala kje in kdaj naj bi tečaj bil.
Na parkirišču sta se poslovili in odšli vsaka do svojega avtomobila. Še v avtu je Anica razmišljala o kitajski kuhinji. Da bi se sama naučila pripraviti vse tiste okusne jedi ne bi bilo slabo. Vsaj enkrat tedensko je namreč odšla v kitajsko restavracijo in tam uživala ob jedi. Največkrat je odšla sama, kar pa je sploh ni motilo. Pomembna ji je bila hrana in ne družba. Da, hrustljava raca, pa pikantna riba in samostanska pojedina, pa trojno cvrtje, spomladanski zavitki, rakov čips in ocvrte banane. Res so bili mojstri!
Še preden je zavila pred svoje stanovanje, je bila odločena, da bo šla. Tega vsekakor ni hotela zamuditi.
Tečaj se je pričel konec tedna. Stavba, kjer naj bi potekal, je bila na drugem koncu mesta, zato se je odpravila skoraj uro prej. Prispela je med prvimi. In počasi so prihajali še ostali ljubitelji kitajske kuhinje. Nabrala se je kar lepa množica. V veliki sobi so čakali kuharja, Anica je menila, da bo najbrž Kitajec. A se je uštela. Bil je domačin, kar jo je kar male razžalostilo.
»Moje ime je Matej,« jim je povedal. »Cena tečaja je dvajset tisoč in trajal bo dva meseca in pol. Torej se bomo videli kar desetkrat.«
Cena je bila res visoka, toda Anici ni bilo škoda denarja. Hrana je odtehtala veliko več.
»Slišal sem, da so Kitajci zelo nečist narod,« je šepnil nekdo zraven Anice.
Ozrla se je vanj in začudeno pogledala.
»Res! Baje so skregani s čistočo,« je nadaljeval. Moški je bil njenih let, imel je kratke rjave lase in očala.
»Ne vem, o Kitajski vem le to, da imajo dobro hrano,« je rekla prijazno.
»Da, a po moje le tu. Če bi šli tja, bi bilo mogoče razočarani,« je zamišljeno dejal.