»O njem veš le to, kako mu je ime in da zna kuhati. Kaj pa, če je poročen?« je vprašala Gordana.
»Nima prstana,« je odkimala Anica.
»In? To še ne pomeni nič. Veš koliko moških je poročenih in ne nosijo poročnega prstana?«
Anica se je zamislila, a je hitro odkimala: »Ne, ne verjamem!«
V sredo zvečer jo je Matej prijetno presenetil z nenapovedanim obiskom.
»Si me pogrešala, draga?« jo je vprašal, ko mu je odprla in jo je zasul s poljubi.
Anica mu je ovila roke okrog vratu: »Seveda!«
Tokrat ni ostal dolgo, le nekaj uric in ves ta čas je nervozno pogledoval na uro.
»Se ti kam mudi? Imaš obveznosti?« je vprašala.
»Ah ne, le iti bom moral kmalu,« je dejal in jo poljubil.
»Matej, nekaj bi te rada vprašala,« je nato pričela.
»Ja?« je rekel in jo gledal v oči.
»Si poročen?« je izstrelila in zadrževala sapo.
Nekaj časa je bil tiho, pogledal je stran, nato pa je rahlo prikimal.
Anica je onemela. Iz sebe ni spravila niti besede. Poročen.
»Te moti?« je vprašal in jo pogledal.
»Moti?! Seveda me moti,« je javknila in začutila velik cmok,ki se ji je delal v grlu.
»Mar ni to vseeno,« je vprašal začudeno.
»Zame ne. Nočem biti le ljubica,« je odkimala.
»Le ljubica? Kdo pa pravi, da bom večno poročen? To se mi ni še nikoli zgodilo. Zaljubil sem se vate in doma že dalj časa ni vse tako, kot bi moralo biti,« je pričel pojasnjevati.
»Torej to ni tvoja navada?« je vprašala.
»Oh, kje pa! Še nikoli nisem prevaral žene,« je kimal.
»Vseeno bom morala premisliti,« je zmajala z glavo.
Prikimal je, jo narahlo poljubil in tiho odšel domov. K njej.
Anici so misli švigale sem ter tja. Še nekaj dni nazaj je trdno prepričana vase govorila, da ona ne bi nikoli skočila v razmerje s poročenim moškim, ljubice so se ji zdele usmiljenja vredne. Sedaj je postala ena izmed njih. Matej je bil poročen, njuna veza je bila šele na začetku, tako da bi lahko še brez večjih posledic prekinila z njim. Bolelo bi, toda ne preveč hudo. Ampak, zaljubila se je vanj. Če se z njim sreča še samo nekajkrat. Kaj pa če ne bi vedela, da je poročen? Ni vedela, kaj naj stori. In odločila se je, da bo prepustila njemu odločilni korak. Svoje nazore o ljubicah pa je za nekaj časa pahnila daleč v ozadje.
Mateja je videla šele na tečaju kuhanja v petek. Ves čas je pogledoval proti njej in se ji žalostno nasmihal. Tokrat ni bil zbran in večkrat je med stavkom zamišljeno utihnil. Anica je vedela, zakaj. In zasmilil se ji je. Sklenila je, da se temeljito pogovorita, da poiščeta skupaj možnost za srečo.
Po koncu tečaja ga je počakala.
»Bil sem prepričan, da te sploh ne bo,« je dejal in jo otožno pogledal
»Res mi ni všeč, da si poročen,« je rekla in ga gledala.
»Ljubim te, Anica,« je zašepetal.
Za hip se ji je zazdelo, da vidi solzo v njegovih očeh.
»Tudi jaz te ljubim toda nočem biti tretje kolo, verjemi,« je rekla resno.
»Saj ne boš. Ločil se bom. Takoj, ko bo trenutek pravi, ji povem,« je kimal.
»Imata kaj otrok?« je vprašala, kar jo je že dolgo časa tiščalo.
Odkimal je in oddahnila si je. Kako je ime njegovi ženi, kakšna je, ni hotela vedeti,. Menila je, da če ne bosta govorila o njej, potem skoraj ne bo obstajala.
»Matej, pojdiva domov. K meni,« mu je rekla in prikimal je.
V njenem stanovanju sta se dolgo v noč ljubila.
»Se ti ne mudi?« je vprašala, ko je ura odbila polnoč.
»Ne, popolnoma vseeno mi je,« je trdno odločen dejal in Anica je bila prepričana, da je na poti do zmage.
A tudi po nekaj mesecih njune veze, je stanje ostalo nespremenjeno. Od začetka sploh nista govorila o njej, čez čas pa je Anico potrpljenje minilo.
»Rekel si, da se boš ločil. Si ji že kaj omenil?« je spraševala.
»Misliš, da gre tako hitro? Srečna bodi, da lahko sploh pridem sem,« je jezno odvrnil.
»Matej, zmenila sva se drugače,« je trmoglavila.
»Hočeš, da nehava?« je bil predrzen.
»Veš, da ne,« je hitro odkimala.
»Potem pa počakaj, da pride pravi trenutek,« je dodal.