»Ne vem,« je zmajal z glavo in povesil pogled.
»Nič dobrega ne bo iz tega, slutim. In moje napovedi so vedno prave. A takoj, ko sem te uzrla, sem začutila, da boš ti tisti, ki bo osvojil njeno srce,« mu je razložila.
Robert je presenečeno gledal vanjo: »Kako lahko veš kaj takega? In zakaj naj ne bi bilo iz tega nič dobrega?!«
»Ker pač vem,« je skomignila z rameni. Sedla je na desko in si spodvila nogi.
»Je ni tu?« je ponovno vprašal.
»Maksima je nekje v gozdu. Pojdi do mlina, vedno se ustavi tam. Tam jo boš srečal,« mu je rekla mirno.
Stekel je nazaj do mlina in se nanjo ni več oziral. Vse skupaj pa se mu je zdelo čudno. Gabrijela je bila res čudna ženska, ob njej se mu je ježila koža. Njene oči so prebrale vse, pozitivne in negativne misli. Ob ženski, kot je bila ona, si se spomnil vseh grehov, ki si jih storil, tudi najmanjših in za vsakega izmed njih ti je postalo žal.
Nekaj metrov pred starim mlinom se je ustavil in čakal. Maksime še ni bilo, a jo je kmalu uzrl. Počasi je stopala proti mlinu z nasprotne strani. V rokah je imela velik šopek rož in tiho si je prepevala. Sedla je na veliko ploščo in globoko je zadihala. Robertu je pričelo srce močno utripati. Počasi je stopil do nje. zagledala ga je, toda tokrat ni skočila pokonci. Ga je pa grdo pogledala: »Spet ti!«
»Nič ti nočem,« je pričel počasi.
»Zakaj potem hodiš sem?« jo je zanimalo. Podrobno si ga je ogledala. Bil ji je všeč.
»Ne vem,« je dejal in sedel nekaj metrov stran od nje.
Spodvila si je nogi in ga gledala v oči.
»Si vedno tu?« jo je vprašal.
»Da. Ti pa si iz vasi, kajne? Zakaj si prišel?«
»Želel sem te videti,« ji je povedal.
»Zakaj?« je vprašala, oči so se ji svetile.
»Ker si mi všeč. Nisem še srečal lepše ženske,« je povedal. Približal se ji je.
»Ne hodi mi blizu! Ne maram ljudi,« je vzkliknila in skočila pokonci.
»Saj ti ne bom nič storil,« je pričel in še vedno se ji je počasi približeval.
»Stran pojdi,« je zaklicala.
A ni si mogel kaj. Želel je stati zraven nje, tako močno ga je privlačila, da se ni mogel zadrževati.
»Nič ti nočem,« je prosil.
Maksima ni čakala. Preden je prišel do nje, je skočila iz plošče in stekla proti grmovju.
»Počakaj,« je zaklical in skočil za njo. Toda skok je bil zanj usoden. Nesrečno je pristal na nogah in zapeklo ga je v gležnju. Zaječal je. Maksima se je ustavila in se obrnila proti njemu. Čepel je na tleh in se držal za nogo.
»Izvil sem si gleženj,« je tiho rekel in jo gledal.
»Lažeš,« se je našobila in stala stran od njega.
»Ne lažem. Res me boli,« je povedal.
Molčala je, premišljevala je, kaj naj stori. Naj ga pusti tam? Saj bo odšepal od tu in se ne bo več vrnil. Pa si je želela, da bi odšel? Počasi je stopila do njega.
»Pomagala ti bom, da boš sedel,« mu je rekla in ga ves čas gledala v oči. Iz njih je hotela prebrati, kakšne namene ima. Njegov pogled je bil topel in ljubeznjiv, nič slabega ni videla v njemu.
Svoji roki je položila na njegov gleženj in Robert je lahko začutil, kako bolečina počasi izginja. Začudeno jo je gledal.
»Kaj si storila?« jo je vprašal čez nekaj minut, ko je bila bolečina že čisto majhna.
»Pozdravila sem te. Imam zdravilno moč,« mu je mirno rekla.
»Tako lepa si,« je zašepetal in se dotaknil njenih las. Ni se odmaknila. Sklonila se je še bližje k njemu in ga ves čas gledala v oči.
»Usojena sva si. Vsaj tako pravi moja mati. Včeraj mi je povedala zate,« mu je rekla.
»Verjamem,« je zašepetal.
»Ti je vseeno, če mi pravijo, da sem čudakinja?« je rekla.
»Vseeno. Vseeno mi je za vse. Le ti si pomembna. Čutim, da si prava,« ji je povedal.
»Tudi jaz,« je prikimala.
»Ne boj se me, prosim,« je dejal in jo prijel za roko.
»Ne bojim se te,« je odkimala in sedla zraven njega.
Sedela sta tam in si zrla v oči. Ni ga poznala, vedela je le njegovo ime, toda to sploh ni bilo pomembno. Pomemben je bil on, zanj je bila pomembna le ona in trenutki, ko sta sedela skupaj.