E-novice

Naroči se in prejemaj nove članke, nagradne igre in kupone.
 

JESENSKA ZGODBA: Lepa tatica

Diana je vstajala zgodaj. Rada je imela rana jutra, takrat so bili ljudje še na pol v snu in največ dobička je požela ravno v jutranjem času. Ljudje so bili nepazljivi, nekateri niso utegnili niti zaužiti še prve jutranje kavice in tistih nekaj trenutkov je bilo za Diano donosnih. Izkoristila jih je vsak dan.
Znala je poskrbeti sama zase ... (foto: Freeimages.com)
Znala je poskrbeti sama zase ... (foto: Freeimages.com)
Nazaj Naprej
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prejšnjega dne ni bilo nič manj kot petintrideset stopinj Celzija. Vročina je trajala že kar nekaj časa, kar je bilo za tiste kraje značilno. Pričela se je že v začetku maja in ponavadi so ljudje zaman čakali na dež vse do poznih septembrskih dni. Navajeni so bili podnebja, vročino so dobro prenašali.
Tistega jutra je bilo prav prijetno. Končno je po soparni noči jutranji zrak prinesel s sabo nekaj svežine, ki pa nikoli ni ostala dolgo. Vroči žarki, ki so se vse hitreje plazili nad mesto, so sušili roso z vso močjo. Cesta, ki se vsaj zgodaj zjutraj ni prašila, je že ob lahkih korakih spet dvigovala prah.
Glavna ulica je bila vedno polna ljudi. Na njej so ob prašni cesti in v senci velikih sivih zgradb zagoreli trgovci prodajali svoje blago.
Tam si dobil vse, od domačih živali do svežih jajc, pa sadja, zelenjave, kruha in ostalega blaga. Trgovci so tja prihajali vrsto let, poznali so drug drugega, poznali so meščane in utrip mesta.
Velike sive hiše so jim dajale senco. Že zjutraj so čez noč odprta polkna spet pričeli zapirati, da bi preprečili vročini vstop v notranjost. Že zjutraj se je slišalo življenje teh hiš. Tu je zajokal otrok, tam je možak prepeval ob britju brade, na koncu ulice je vreščala žena na moškega, v sosednji stavbi je neznan glasbenih igral otožno skladbo, ki jo je najbrž izumil kar sam.
Največ življenja malega mesta je bilo prav na tej ulici. Tam so bili trgovci, vaška gostilna, zapor z eno celico in šerifom, ki je jezdil brez dela sem ter tja na črnem konju in s puško na rami. Imeli so bar, kjer so možje kartali in zapravljali čez dan težko prigarani denar. Po pločnikih se je včasih sprehodil kak uglajen par, starejša dama z biserno ogrlico, ki je prezirljivo opazovala ljudi nižjega sloja od nje, največkrat pa je tam zahajalo ljudstvo, ki je bilo nekoliko nižjega sloja. Trgovci, čevljarji, rudarji in mali obrtniki.
Na koncu mesta so imeli javno hišo. Ta v tistem času ni manjkala nikjer. V njej so si moški dvigovali moralo, njihove žene pa zaradi početja soprogov adrenalin. Hiša je bila tako na eni strani zelo priljubljena in nujna za trdno življenje moških, po drugi strani pa so jo ženske prezirale in pljuvale nanjo ter ji pošiljale najbolj grozne uroke, ki pa se žal niso hoteli uresničiti. Najstarejša obrt je cvetela, pa naj bi storile kar koli.
Diana je vstajala zgodaj. Rada je imela rana jutra, takrat so bili ljudje še na pol v snu in največ dobička je požela ravno v jutranjem času. Ljudje so bili nepazljivi, nekateri niso utegnili niti zaužiti še prve jutranje kavice in tistih nekaj trenutkov je bilo za Diano donosnih. Izkoristila jih je vsak dan.
Diana ni imela nikogar od svojih. Pravili so, da je nekoč v mesto prišla ženska, ki je bila prava lepotica. Imela je dolge črne lase in kot ocean modro zelene oči. In naj bi imela prav posebno moč. Vsakega moškega, ki je pogledala, je bil njen. Njenemu pogledu se ni bilo moč upreti. Stanovala naj bi v najvišji hiši v ulici tik pod streho. Kako je bilo v njenem stanovanju, ni vedel nihče, nikogar ni spustila tja. Moški so se vanjo zaljubljali in ji dvorili, a do vseh je bila enako hladna. Neko noč je odšla brez vsakega sledu. Nihče ni vedel kam, nihče ni vedel, za kako dolgo. A pustila je spomin. Malo deklico, staro komaj nekaj dni. Nihče ni posumil, da bi bila lepotica lahko noseča. Čudili so se temu, saj moške ni pustila blizu. Pustila jo je pred vrati javne hiše, kar se je zdelo meščanom nezaslišano. Dekleta so deklico vzela v svoje okrilje, mesto je kmalu pozabilo na dogodek. Vse dokler nekoč ni izza vrat hiše pokukala črna glavica z najlepšimi modrimi očmi. Takrat je bilo Diani komaj dobro leto. Že od vsega začetka je bila vajena hiše, deklet in zabave. A njena vzgoja ni bila nič drugačna od ostalih malih otrok. Dekleta so skrbela zanjo, kot bi bila njihova. Vsak večer je morala do časa spat, vsako jutro je imela topel obrok na mizi. Brale so ji pravljice, ji pripovedovale zgodbe in pele pesmice. Diana je imela srečo, prave matere sicer ni nikoli poznala, je pa zato imela polno mačeh, ki so skrbele za njen pravi razvoj. A dekleta so se menjala, včasih se je katera poročila in odšla, prišla je nova. Malo katera je bila v javni hiši več kot deset let. Ostajala je le Suzana, lastnica bordela. Diana je bila prav nanjo najbolj navezana. Suzana je bila dobra do malega dekleta. Kadar jo je bilo ponoči strah, ji je celo dovolila, da se stisne k njej v njeno veliko posteljo, kjer je ležala sama. Suzana je bila poslovna ženska, skrbela je le za dekleta, sama se v posel ni spuščala.
A Diana je že v ranem otroštvu pokazala, da je nestanovita. Vse raje je odhajala ven iz hiše in se vse pozneje vračala. Suzana je bila zaradi tega zaskrbljena: »Kam hodiš otrok? Mar nimaš dovolj dela tu?«
»Suzana, še sama ne vem. Nekaj me žene stran. Ne vem kaj,« je skomigala z rameni mala deklica.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Ko mati ne prepozna svojega sina ...

Mnogo je žalostnih in srce parajočih resničnih zgodb. E...

Zapis življenja: Na drugi strani v oranžni zgradbi

Prišla sem prezgodaj, kar ni moj običaj. Ampak snežne r...

Motoristi naj ne podcenjujejo voznih razmer

Včeraj se je, pod vodstvom Agencije za varnost prometa ...

Avtomobilski salon spet v Ljubljani

Težko pričakovani Avtomobilski salon se po dolgih letih...

Bivanje v naravi podaljšuje življenjsko dobo

Rek »narava zdravi« dobiva nov pomen. Raziskovalci so n...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ti je članek všeč? Klikni "Všeč mi je" in podaj svoj komentar.

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Komentarji ne odražajo uredniške politike portala MojaLeta.si. Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila sodelovanja na portalu.
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2017 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.