JESENSKA ZGODBA: Mila in Tadej

Takrat, ko mi je Mila zaupala svojo življenjsko zgodbo, s Tadejem še nisva živela skupaj. Poznala sva se šele nekaj mesecev. Priznam, da sem se vanj zaljubila na prvi pogled. In niti sanjalo se mi ni, da bom morala na nek način tekmovati z ... njegovo materjo!
Tadej je znal očarati žensko ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Tadej je znal očarati žensko ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Bil je visok, imel je črne lase in črne oči, temno polt, močne roke, prijazen obraz in lep nasmeh.
Zaposlena sem v mali trgovinici s časopisi, revijami in ostalimi drobnarijami. Delo imam rada, kupcev je vedno polno. A največ ob jutranjih urah, ko prihajajo po sveže novice.
Vstajam ob peti uri, do trgovine imam deset minut hoje. Odpiram ob pol šesti uri zjutraj. A rada imam jutra, rada zgodaj vstajam, zato mi rana ura ne dela preglavic.
Tadej je prihajal vsako jutro po časopis. Vedno mi je pustil nekaj drobiža, vedno se je nasmehnil. Prihajal je vsako jutro, vsako jutro je bil nasmejan. Zaljubila sem se vanj in vedno težko čakala, da je vstopil. Vedno je prihajal okrog sedme ure zjutraj. Njegov obisk je bil zame vrhunec dneva. Do njegovega prihoda sem vedno trepetala, štela minute, ugotavljala, kdaj bo stopil skozi vrata.
»Še dva in potem pride on,« sem si tiho govorila. Včasih mi je celo uspelo zadeti.
Ko je prišel, sem zadrževala dih, se poskušala prijazno nasmehniti, ga gledala v oči. Ko je odšel, sem nekaj časa zasanjano strmela v vrata, vonjala del njegovega čudovitega parfuma, ki je še nekaj časa ostal. Nato pa sem preostanek delavnega dne preživela zasanjano.
Nekoč se je zgodilo. Vstopil je v malo trgovinico tako kot vedno. Nasmehnil se je in kupil svoj časopis. Nikogar ni bilo v trgovini, bila sva sama. Za hip je postal, nato je iztegnil roko, s prstom pokazal na malo čokoladico.
»Še tisto bi vzel,« je rekel.
Prodala sem mu čokolado, bila neizmerno srečna, ker se je tistega dne zadržal nekoliko dalj časa.
»Za vas, gospodična, ker se mi vsako jutro tako lepo nasmehnete in mi polepšate dan,« je tedaj povedal. Iztegnil je roko in mi ponudil čokolado.
Bila sem brez besed. Le nemo sem sprejela čokolado, vsa kri mi je švignila v glavo in nerodno sem izjecljala: »Hvala!«
Nato se je nasmehnil, obrnil in odšel skozi vrata.
Jaz pa sem stala sredi trgovine kot vkopana, gledala za njim in držala čokolado v roki. Če ne bi čez nekaj trenutkov vstopila starejša gospa, bi se mi čokolada najbrž stopila v rokah. Postavila sem jo zraven blagajne in se posvetila gospe.
Seveda čokolade nisem pojedla. Imela sem jo ob blagajni in ves čas strmela vanjo. Pomenila mi je več, kot pol sveta.
Kmalu jo je opazil.
»Je to tista čokolada, ki sem vam jo zadnjič kupil,« je vprašal presenečeno.
Bilo mi je nerodno, prikimala sem.
»Jo ne boste pojedla? Ne marate čokolad,« je vprašal.
»Ne, da, zelo rada jih imam, toda…« sem pričela.
Obraz se mu je razjasnil, rahlo je prikimal. »Če mi obljubite, da jo boste pojedli, vam vsako jutro kupim eno. Ampak samo pod pogojem, da greva popoldan na sok!«
Da se lahko nogi v hipu spremenita v gumo, vem iz lastnih izkušenj. Če se tisti hip ne bi prijela z rokami za pult, bi najbrž čmoknila po tleh z vso silo. Niti dihati nisem upala, le nemo sem prikimala.
»Vas lahko pridem iskat ob četrti uri? Takrat zaključim s službo,« je predlagal.
Prikimala sem.
»Bo tu v redu?« je vprašal.
Spet sem prikimala.
Kupil mi je še eno čokolado, mi jo izročil, nato pa zapustil trgovino. Kdor je tistega dne prišel k meni po časopis, je najbrž dobil časopis in še nekaj denarja več. Kako sem računala, nimam pojma. Vsekakor nisem vedela, koliko stane kateri časopis, pa čeprav je na njem pisalo.
Po končani službi sem odvihrala proti domu. Kaj naj oblečem? Kako naj uredim lase? Kako naj shujšam v nekaj urah? Kako naj se naličim? Izredno stanje!
Tekala sem sem ter tja, se poskušala umiriti, globoko dihala in spet tekala sem ter tja. Na koncu mi je le uspelo. Uredila sem se, bila zadovoljna s svojim izgledom in pol ure prej sem počasi stopala proti trgovinici, kjer sva bila zmenjena.
Prišel je točno ob četrti uri. Lep, še lepši. Nasmejan, žareč, čudovit.
Najprej sva odšla na pijačo, sedela v lokalu skoraj tri ure. Nato me je pospremil domov. Povabila sem ga še na kavo in sprejel je.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Laže ti je, če vidiš tudi druge

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zelo si je želela, da bi umrla na hitro

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Ilustrator Simon Sanda: Okužen sem s covidom-19

Na družbenih omrežjih se je oglasil tudi znani slovensk...

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.