JESENSKA ZGODBA: Nepremišljeno dejanje

Stala sem med vrati, nisem se mogla premakniti. Le strmela sem vanju. V meni je rasel bes. Besna sem bila. Ponižala sta mene in mojega očeta. Živela sta v razkošju, jemala sta najin denar. V tistem hipu sem pomislila, da sta najbrž že dolgo skupaj.
Ljubezen je včasih slepa. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Ljubezen je včasih slepa. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Že od jutra se je pripravljalo k dežju, zato so ljudje vztrajno nosili s sabo po opravkih dežnike. Polona je zamišljeno opazovala nebo skozi veliko izložbeno okno. Pogledovala je na uro. Dekle, ki je bilo zaposleno pri njej že skoraj dve leti, je reklo, da bo tokrat lahko prišlo prej. Bil je petek in Poloni se res ni več dalo delati. Želela si je le domov, želela si je nekaj uric samote s svojim možem Borom. Oddahnilo se ji je, ko je dekle končno stopilo skozi vrata.
»Zlata si! Ne bom pozabila,« je vzkliknila Polona in hitela domov. Prej ji je seveda naložila nekaj dela in ji dala nekaj napotkov.
Trgovino z modnimi dodatki je imela že šest let. Prodaja je bila zadovoljiva, prinosa je bilo dovolj, da je lahko zaposlila eno delavko, ena pa je prihajala občasno. Seveda od začetka ni bilo tako. Polona je vse dneve delala in s prijaznostjo in trudom pridobivala vse več strank. Imela je srečo, njen mož je bil zlat. Bor jo je vseskozi spodbujal in jo hrabril in uspela je, kar se je imela zahvaliti tudi njemu. Res je imela srečo, da je dobila tako dobrega življenjskega sopotnika. Bor jo je imel rad, podpiral je vsako njeno idejo. Bil je privlačen moški, imel je zelo dobro službo in ves svoj prosti čas je posvečal svoji ženi in jo razvajal.
Polona je izhajala iz bogate družine. Njen oče Jakob je bil direktor velike firme. Že od nekdaj je živela na visoki nogi. Drugačnega življenja si sploh ni znala predstavljati. Bila je edinka in imela je vse. Da na svetu obstajajo tudi črni in hudi dnevi, ni vedela vse dokler ni zbolela njena mati. Takrat je bilo Poloni petindvajset let, dve leti je že bila poročena z Borom. Mati je zbolela na hitro in se poslovila v mesecu dni. Bilo je hudo, Polona je trpela, še bolj pa je trpel njen oče Jakob, ki je ženo resnično ljubil. Po njeni smrti se je za nekaj časa zaprl v svoj svet, v samoto. Žaloval je dolgo in globoko. Polona in Bor sta mu ves čas stala ob strani. Čeprav so hčere ponavadi ljubosumne, je Polona svojega očeta vzpodbujala in mu svetovala, naj si poišče prijateljico.
»Ne moreš ostati sam! Ne moreš ves čas žalovati. Če bi bila mama tu, bi ti povedala. Oče, moraš spet zaživeti,« mu je govorila Polona. In Bor se je strinjal.
Jakob je žalost premagal šele po osmih letih, torej dve leti nazaj. Takrat je končno spet pričel hoditi med ljudi.
Takoj po materini smrti se je zakopal v delo, presedel v pisarni vse dni in noči. Po osmih letih je končno prepustil nekaj posla Boru, ki naj bi kasneje nasledil njegov položaj. Takrat je tudi spoznal Ireno. Čeprav je bila Irena le pet let starejša od Polone, jo je ta sprejela. Bila je srečna, da je oče končno našel nekoga. In od takrat sta minili dve leti. Irena je ostala. S Poloninim očetom sta se zelo dobro razumela in samo to je bilo pomembno.
Irena je bila pri štiridesetih še vedno zelo mladostna in urejena ženska. Bila je srednje postave, ljubila je šport in zanj navdušila tudi Jakoba.
»Nikoli si ne bi mislil, da bom svoj prosti čas pri šestdesetih porabil za kolesarjenje,« je govoril Jakob in se smehljal. Odkar se je ukvarjal s športom, je bil v veliko boljši formi.
Polona in Irena sta se dobro ujeli. Večkrat sta odšli skupaj na kavo in po nakupih. Irena ji je tako nekoč povedala svojo veliko željo.
»Ne vem, če je pametno, da se o tem pogovarjam s tabo. Mogoče ne boš razumela. Zelo rada bi imela otroka,« ji je priznala.
Novica je bila za Polono sprva res nekoliko šokantna, a sprejemljiva.
»Da bi pri petintridesetih imela brata ali sestro? Hja, o tem res nisem nikoli razmišljala,« se je Polona nasmehnila.
»Najbrž se ti zdim nora,« je ugotavljala Irena.
»Niti najmanj. Če je to vajina želja, potem jo uresničita. Irena, srečna sem, da si spoznala mojega očeta, da sta zaljubljena, da vama je lepo. Osem let je trpel in ti si ga rešila. Hvaležna sem ti,« ji je povedala Polona.
Irena se je olajšano nasmehnila.
»Tako, tvoj blagoslov imam, sedaj moram samo še prepričati tvojega očeta,« se je zasmejala Irena.
»Prepričati?! Noče,« je spraševala Polona.
»O tem niti nisva govorila. Ampak, najbrž bo kar za. Saj veš, da mi ustreže v vsaki stvari, pa naj bo še tako nora. Če sem ga spravila na kolo, ga bom pripravila tudi do tega, da bo še enkrat oče,« je bila Irena prepričana.
A Jakob ni sprejel tako dobro, kot je sprva mislila Irena. Prestrašil se je in o tem ni hotel slišati.
»Čas je, da imam vnuke in ne svoje otroke,« je govoril.
Irena je bila zaradi tega žalostna, a Jakob je vztrajal pri svojem. Očetovsko dolžnost je izpolnil, sedaj je bil čas na Poloni, da mu da vnuke.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.