JESENSKA ZGODBA: Poroka s taščo

Moj Miha, moj zlati moški, ki ga ljubim z vsem srcem. Srečna sem, kot še nikoli in do nedavnega sem bila prepričana, da bo moje življenje postlano z rožicami. Le kaj bi sploh lahko bilo narobe?
Tašča, ki vse ve in vse zna ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Tašča, ki vse ve in vse zna ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ljubiva se, imava iste sanje, pred nama ni ovir. Življenje je tako lepo! Ampak, Miha, moj zlati Miha, ima eno napako. Samo eno. Svojo mater.
Vanja je stara šestinštirideset let. Njen mož Mirko petdeset. Vanja je odločna ženska, ki nikoli ne popusti. Vse mora biti po njenem. V kar se zapiči, to se izpolni. Vanja je srednje velika, ima nekoliko močnejšo postavo in strog izraz na obrazu. Le redko se nasmehne.
Mirko je dober človek, a preveč popustljiv. Copata. Raje molči in kima in izpolnjuje ukaze, kot da bi kdaj povzdignil glas. Nikoli ne izrazi svojega mnenja.
In Miha. On je mešanica obeh. Je edinec in Vanja je trdno prepričana, da je njegovo življenje tudi njena skrb. Saj jo razumem, do neke mere. Verjetno se je res težko odreči edinemu sinu, ga prepustiti drugi. Ampak, tako je. Če ga ne bi dobila jaz, bi ga katera druga. Ne bi ostal njej, ima svoje življenje. Le da tega Vanja ne ve ali noče vedeti. Za njo je Mihec še vedno nebogljeni otrok, za katerega mora še vedno skrbeti.
Z Miho živiva v istem mestu, toda spoznala sva se šele pred dobrim letom dni. Njegov dom je od mojega oddaljen slabih pet minut. Takoj mi je bil všeč, jaz njemu. Je moj prvi resni fant. Saj prej sem jih že imela nekaj, a nikoli še nisem čutila tako močne ljubezni, kot jo čutim do njega.
Ime mi je Melita, stara sem šestindvajset let, sem majhne in drobne postave in črnih kratkih las. Miha je leto dni starejši, za glavo večji in rjavolas.
Spoznala sva se v diskoteki. Moja sestra Mojca ga je poznala in naju predstavila. Mojca je dve leti starejša, poročena in ima hčerko. Pa še vedno kdaj pa kdaj odideva skupaj na kako pijačo. Že od malih nog se dobro razumeva, nikoli se nisva zares kregali.
Tako. Začelo se je pred dobrim letom. Veza je hitro napredovala. Po nekaj mesecih sem ga predstavila doma. Najprej jaz mojim, nato naj bi on peljal mene domov. Moja mami in moj oče sta ga sprejela prijazno. Bil jima je všeč, kar je v redu. Pa če tudi jima ne bi bil, se ne bi obremenjevala s tem. Miha je moj in jaz bom živela z njim.
Po predstavitvi pri meni, je bila vrsta na njemu. Jaz naj bi spoznala njegova starša čez teden dni. Bila sem na trnih. Ves čas sem ga spraševala, kakšna sta, kako naj se obnašam. Miha se je smejal in me tolažil.
»Ne boj se. Všeč jima boš,« mi je govoril.
Ampak, saj veste, trema je le naraščala. Bala sem se, da ne bom naredila pravega vtisa, da bosta kasneje zmajala z glavo, češ, da nisem primerna za njega. Sem čisto povprečno dekle, prijazna sem in odkrita, toda pomisleke sem vseeno imela.
Saj ni potrebno razlagati, da je teden minil z največjo naglico. Kot bi mignil, je bilo tu nedeljsko popoldne in stala sem pred vrati, kjer je živel moj dragi. Vreme je bilo sprva oblačno, pihal je veter. In oblekla sem kratko majico, čez pa sem oblekla nekoliko debelejši pulover. Ko pa sem stala pred vrati hiše, je posijalo sonce, veter je prenehal pihati in že tako sem se potila od vznemirjenja, s pomočjo sonca pa se je moje potenje še stopnjevalo. No, tudi vreme ni bilo na moji strani. Že prvega dne bom smrdela po potu, sem panično premišljevala.
Še preden sem pozvonila, so se vrata odprla in pred mano je stal nasmejan moj ljubi.
»Kakšna sem?« sem ga s strahom vprašala.
»Čudovita, ne skrbi,« mi je zagotovil in me prijel za roko.
Odšla sva po velikem hodniku. Počasi sem hodila in si ogledovala notranjost hiše. Na hodniku je stala masivna omara, nad njo veliko ogledalo v baročnem stilu. Bilo je pospravljeno, urejeno, dišalo je po sivki.
Miha je odprl vrata in pred menoj se je prikazala velika dnevna soba. Usnjen dvosed, trosed in velik fotelj, v kotu kamin, masivna miza, nizka omara iz masivnega lesa, pri oknu bujno zelenje, po parketu velika in kvalitetna preproga brez ene smetke. Ko bi vsaj bil ta lep in urejen prostor prazen. Ampak, ne, v njem sta bila dva človeka, ki sta nestrpno pričakovala moj obisk in me merila od nog do glave. Mihov oče je vstal iz velikega fotelja in stopil proti meni. Na obrazu je imel nasmeh, njegove oči so bile velike in prijetno tople.
»Pozdravljena mlada dama! Mirko sem,« je povedal in mi stisnil roko.
Z nekoliko tresočim in tihim glasom, ter najbrž s prestrašenim pogledom v očeh, sem se mu predstavila. Potem sem za hip pogledala na osebo, ki je sedela v dvosedu.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.