JESENSKA ZGODBA: Samotar

Ivo je živel na gori že vse svoje življenje. Nikogar ni pogrešal, rad je bil sam. Navadil se je, da njegov dan obkroža tišina. Sprva je bilo nekoliko težje, potem mu je pričelo ugajati. Ljudje so govorili, da je čudak s temno preteklostjo.
Živel je sam s svojo preteklostjo. (foto: freeimages.com)
Živel je sam s svojo preteklostjo. (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Toda o tej preteklosti ni govoril nihče. Kot, da bi se bali, da se bo ponovila, če bodo rekli na glas. Izogibali so se ga, ga pustili pri miru. Nihče ni zahajal na tisti del gora, pa čeprav je bil tam najlepši razgled v dolino. Nihče ga ni ogovoril, ko se je nekaj krat mesečno spustil v dolino in nakupil nekaj stvari.
Mojca je prispela zgodaj zjutraj. Njen avto ni imel klime, vreme je bilo sončno in zato je bila primorana vstati zelo zgodaj. Čeprav je zjutraj zelo rada poležavala, ji tokrat ni bilo težko vstati. Odhajala je k teti. Tončka je bila sestra njene matere. Mojca jo je imela zelo rada. Ko je izgubila oba starša, je Tončka prišla k njej in živela v hiši Mojčinih staršev vse dokler se ta ni postavila na noge in se osamosvojila. Potem je odšla nazaj domov, pod goro.
Minilo je že drugo leto, Tončka jo je ves čas vabila, pa Mojca ni in ni našla časa, da bi jo obiskala. Sedaj je bilo lažje. Tomaž je namreč odšel. Skregala sta se zaradi neumnosti in zaključila njuno ljubezen iz gole trme, ki sta jo oba premogla kar precej.
Bilo ji je hudo za njim, toda njen ponos ji ni dopuščal, da bi ga poklicala in se opravičila. Najbrž je on menil enako.
Nedelje naenkrat niso bile več tako zelo zanimive, preživljala jih je sama v veliki hiši. Dolgočasila se je in ni vedela, kaj naj počne. Sama na sprehod ali v kino ni želela. Potem se je spomnila na teto. In sklenila, da jo obišče. Vzela je nekaj dni dopusta in se odpravila že v petek zjutraj. Ostati je nameravala do srede. Dovolj, da si s teto povesta vse.
Tončka jo je čakala že na hišnem pragu. Razveselila se je in razširila roke v objem.
»Moja deklica,« je rekla s solznimi očmi.
»Pogrešala sem te, teta,« ji je priznala Mojca in se stisnila v varen objem.
»Si sama? Kje pa imaš Tomaža,« je zanimalo teto.
»Dolga zgodba. Če skuhaš kavo, ti vse povem,« je rekla Mojca nekoliko poklapano.
Odšli sta v kuhinjo. Na mizi so bili domači piškoti. Teta jih je spekla posebej za Mojco, vedela je, da jih obožuje.
Ni se branila, v hipu je spraznila pol krožnika.
Počasi sta srkali kavo in Mojca ji je pripovedovala o Tomažu, o njunih prepirčkih in trmi.
»Ah, vi mladi! Z glavo skozi zid! Mar ni škoda teh lepih dni, ki jih sedaj preživljata vsak zase. Tomaž je najbrž ravno toliko žalosten, kot ti,« je govorila teta.
Mojca je skomignila z rameni: »Najbrž mu je popolnoma vseeno!«
»Ni, ni. Tudi on ima čustva, tudi on te ima rad,« je kimala teta.
»Saj najbrž sem tudi zato prišla k tebi. Da v miru premislim vse skupaj, da ugotovim, kaj sploh želim. Ga imam resnično rada? Ali naj raje grem svojo pot,« je govorila Mojca.
»Tu boš imela mir. Spočila se boš in premislila,« se je strinjala Tončka.
Po obilnem zajtrku je teta odšla na svoj gugalnik počivat, Mojca pa je sklenila, da malce razišče vasico.
»Vrni se najkasneje do ene. Takrat bova imeli kosilo,« je še rekla teta.
Res je bila zlata vredna njena teta. V življenju ji ni bilo lahko. Poročila se je s pijancem, ki jo je vsa leta svojega življenja pretepal in zlorabljal. K sreči ni trajalo dolgo. Kmalu ga je pobralo, kot je rada rekla teta. Od takrat naprej je živela sama, ni se poročila, ni imela otrok. Mojca je bila vse, kar je imela.
Prejšnjo noč je bila nevihta, zato je bila cesta lepo sprana, očiščena. Zrak je bil svež, dišalo je po gorah. Počasi se je grelo, sonce ni bilo tako zelo močno, kot ga je bila Mojca vajena v mestu med betonom.
Z zanimanjem je opazovala male hiške, ki so bile podobne ena drugi. In vaščani, ki so jo srečevali, so z zanimanjem opazovali njo. Niso bili vajeni tujcev, tam so se vsi poznali med sabo. Mogoče še preveč dobro.
Ko je šla mimo starejše ženičke, jo je ta ustavila: »Kdo pa si ti?«
Mojca se je nasmehnila: »Mojca sem, Tončkina nečakinja!«
»Aaaa, Mojca! Si le prišla. Teta ves čas govori o tebi! Boš ostala,« je zanimalo ženičko.
»Le nekaj dni. Potem se moram vrniti v mesto,« je prijazno odgovorila Mojca.
Ženička je prikimala in odšla svojo pot.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.