JESENSKA ZGODBA: Skrivnostni oboževalec

Stopila je do okna, zunaj je bila trda tema, zato ni videla ničesar. Pozorno je pogledala, opazila je senco. Zagotovo moški. Prebledela je. Le kaj hoče? Bo vlomil v njeno hišo? S tresočo roko je pograbila telefonsko slušalko in poklicala policijo ...
Skrivnostni oboževalec je Miro prestrašil. (fotografija je simbolična, freeimages.com)
Skrivnostni oboževalec je Miro prestrašil. (fotografija je simbolična, freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Dolgo časa sta iskala, potem pa končno našla tisto, kar sta želela.
»Prava je, res mi je všeč,« je kimala Mira zadovoljno.
Vid jo je objel in stisnil k sebi. Poljubil jo je in rekel lastniku: »Zmeniti se moramo za ceno. Najbrž jo bova vzela.«
Bivši lastnik hiše je bil nadvse zadovoljen, ko je slišal to izjavo. Sedaj bo končno prišel do denarja in lahko bo začel znova.
»Predlagam, da odidemo na teraso, kjer se vse pomenimo,« jima je rekel.
Sedli so v prijetno senco na terasi, kjer je bila lesena sedežna garnitura.
»Tu ne bom spreminjala ničesar, dodala bom le rože. Manjka cvetje,« je govorila Mira in si ogledovala teraso. Takoj ji je bila všeč in že si je predstavljala, kako bosta skupaj z Vidom vsako jutro na njej pila kavo in zajtrkovala. Vid bo lahko na terasi tudi ustvarjal, bila je dovolj velika za njegovo platno.
»Tu bom lahko risal,« ji je šepnil, ko je odšel lastnik kuhat kavo.
»Prav to sem imela v mislih, dragi,« je prikimala Mira in ga ljubeče pogledala.
»Vsaj dokler se po njej ne bodo podili najini otroci, potem tu ne bo več miru,« je govoril.
Nasmehnila se je. Da, otroci. Sedaj pridejo na vrsto otroci. Kotiček sta našla, lahko bosta pričela ustvarjati družino. Takoj, ko se poročita.
Vid in Mira sta bila skupaj četrto leto, pred dobrim letom pa sta se zaročila in pričela z iskanjem hiše. Ni se jima mudilo, zato sta iskala počasi in tisto, kar sta res želela. Ko sta slišala za hišo, ki jo je prodajal gospod na dolenjskem koncu, sta se odločila, da jo pogledata. Takoj jima je bila všeč. Stala je sredi narave, kilometer stran ni bilo druge. Kamor je padlo oko, je bila trata, drevje, vinogradi. Le na majhnem hribu, na senčni strani, tik ob gozdu je bila mala hiška. Sprva sta menila, da je prazna, da v njej ni nikogar, delovala je zapuščeno.
Vid je bil slikar, delal je doma, občasno pa je tudi poučeval risanje na tečajih. Dela je imel dovolj, ustvarjalne domišljije polno. Večkrat je rekel, da je dan prekratek. Tudi po več ur je bil zaprt v svojem malem ateljeju, ki ga je imel v stanovanju, kjer je živel.
Miro je spoznal na eni izmed svojih razstav. Prišla je sama, z zanimanjem opazovala slike. Stopil je k njej in jo vprašal: »So vam všeč?«
»Da, zelo. Slike me sprostijo in večkrat zavijem v galerijo po napornem dnevu. Ko jih gledam, se spočijem,« je govorila.
»Bi radi spoznali lastnika teh slik, moškega, ki jih je narisal,« je zvito pričel.
»Ni potrebno,« je odkimala in ga pogledala.
»Ni potrebno?« je bil začuden.
»Ne, poznam ga, pred mano stoji,« mu je rekla in se nasmehnila.
»Dobili ste me,« je pričel v zadregi.
»Že dolgo vas poznam in občudujem vaše delo,« mu je priznala. Nato je stegnila roko: »Mira sem!«
»Vid Jelen, kar že veste,« se je predstavil.
»Najbrž bo zvenelo obrabljeno, toda občutek imam, da sem vas nekje že videl,« je pričel.
»Niste prvi, ki ste mi to rekli,« se je zabavala.
»Aha, torej vas poznajo mnogi,« je bil v zadregi. Očitno je bilo, da je Mira ženska, ki se ne pusti zmesti kar takoj.
»Igralka sem,« mu je povedala. In ga tako rešila zadrege v katero ga je spravila.
»Potem je vse jasno,« je kimal.
Mimo je prišel natakar s pladnjem. Vid je vzel dva kozarca šampanjca in enega ponudil Miri.
»Na najino zanimivo poznanstvo,« je dejal in nazdravil.
»Na najino poznanstvo,« je ponovila.
Tistega večera si ni ogledala vseh slik, kot se je namenila. Vid je ostal ob njej in govorila sta, ter se spoznavala. Večera je bilo prehitro konec.
»Moram vas še kdaj videti, z vami se je lepo pogovarjati,« je pričel.
»Potem pa vsekakor morava kdaj na kavo ali na ogled slik,« je pripomnila.
»Z veseljem,« je kimal.
Izročila mu je telefonsko številko, se prijazno poslovila in odšla.
Poklical jo je že naslednjega dne, kar jo je presenetilo. In zmenila sta se, da se dobita na kavi…
Lastnik hiše se je vrnil na teraso s pladnjem na katerem je bila kava.
»Veseli me, da bom hišo prodal vama. Všeč sta mi,« je govoril.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Življenjska inventura

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.