JESENSKA ZGODBA: Tuja sreča

Niko je veljal za lepotca in izbral je njo. Videl je le njo in želel si je biti le z njo. Nedolžna ljubezen je kmalu prerasla v nekaj več. Bila sta prepričana, da nihče ne more poseči med njiju, da sta nepremagljiva, da se jima ne more zalomiti. Prvič sta se ljubila, ko je bila Ema sama doma ...
Ljubezen včasih ni večna in prinaša veliko žalosti ... (foto: freeimages.com)
Ljubezen včasih ni večna in prinaša veliko žalosti ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ema resnično ni imela sreče. Stara je bila triintrideset let, imela je šestnajst let starega sina Roka. Bila je lepa ženska, simpatična, vedno nasmejana, družabna. Želela si je ljubezen, hrepenela je po njej, toda vedno je naletela na napačnega moškega. Vedno je izbrala narobe, bila potem razočarana.
Prvič se je zaljubila pri šestnajstih, bila prepričana, da je našla srečo in ljubezen. Niko je bil dve leti starejši, obiskoval je zadnji letnik gimnazije in imel je sanje.
»Nekoč bom odvetnik,« ji je povedal.
»Tudi jaz bom študirala. Nekoč bom učiteljica,« mu je rekla Ema.
Najprej sta bila le prijatelja. Bila sta skoraj soseda. Niko je živel v majhni hiški, Ema v velikem bloku nekaj hiš stran. Že kot otroka sta se večkrat videla, se poznala. Toda šele, ko sta nekoliko odrasla, prišla v nora leta, sta spregovorila par besed. Kmalu sta ugotovila, da sta si všeč. Vse pogosteje sta se pričela videvati, nekoč pa sta se opogumila in si dala prvi poljub. Ema je bila srečna. Niko je veljal za lepotca in izbral je njo. Videl je le njo in želel si je biti le z njo.
Nedolžna ljubezen je kmalu prerasla v nekaj več. Bila sta prepričana, da nihče ne more poseči med njiju, da sta nepremagljiva, da se jima ne more zalomiti.
Prvič sta se ljubila, ko je bila Ema sama doma. Oče in mati sta odšla za ves konec tedna v zidanico. Ostala je sama in poklicala ga je. Niko je bil takoj pri njej.
»Sama bova do nedelje zvečer,« mu je povedala.
»Pri tebi bom ves čas,« je rekel.
»To sem tudi upala,« se je nasmehnila in ga objela.
Bilo je lepo, spoznavala sta nove stvari. Sprva boječe in nerodno, potem sta se prepustila ljubezni. In bila sta eno, nepremagljivo.
Potem sta bila le še bolj nerazdružljiva, ves čas sta tiščala skupaj. Ne njuni, ne njegovi starši ljubezni niso oporekali. Vse dokler ni Ema izvedela novico, ki je bila sprva strašna.
»Niko, noseča sem,« mu je rekla. Do njenega sedemnajstega rojstnega dneva je bilo še nekaj tednov.
»Ne razumem. Pazila sva,« je bil zmeden.
»Ne dovolj,« je rekla, zajokala. Kaj bo sedaj? Kako naj pove doma? Kaj bo rekel njen ljubi?!
»Ne vem, Ema. Ne vem, kaj rečem. Premlada sva. Nočem biti oče,« je zmedeno rekel.
»Tudi jaz nočem še biti mati. Stara bom šele sedemnajst let! Toda, mar imam izbiro,« je rekla.
»Vedno sta dve poti,« je počasi rekel. Pogledal jo je v oči. V njih je videl strah in razočaranje.
»Misliš, da bi…« je rekla.
Počasi je prikimal. »Bilo bi najbolje, mar ne?«
»Ne vem. Niko, ne vem. Bom lahko to storila? Bom lahko ubila naju,« je rekla.
»Ne smeš gledati tako. Ni še živo bitje, ni še resnično,« jo je tolažil.
Toda besede niso bile prave. Zanjo ne. Odmaknila se je in v njenih očeh je bil hlad.
»Ne ljubiš me,« je rekla resno.
»Seveda te, le strah me je,« je poskušal.
»Pokličem te,« je rekla in stekla stran. Odšla je domov, se zaklenila v sobo in legla na posteljo. Če bo zaspala, se naslednjega dne prebudila, mogoče ne bo vse tako kritično. Mogoče se bo vse uredilo. Otrok. No, saj ne more biti to najbolj grozna stvar v življenju. Mar ni otrok nekaj lepega? Si bo uničila življenje, če ga obdrži?
A tudi naslednjega dne težava ni bila nič manjša. Morda celo večja, kajti zavedati se je pričela, da tega ne bo mogla narediti. Ne bo mogla pozabiti, se odreči otroku, ki je rasel v njej.
Niku je povedala, da se je odločila.
»Ne moreš zahtevati od mene, da se sprijaznim, da pristanem na to,« je odkimal z glavo. Sedel je na kolesu in gledal je v tla.
»Niko, odločila sem se. Obdržala ga bom,« je rekla. S težavo je zadrževala solze. Ni pričakovala, da se bo izneveril, da bo dvignil roke. Verjela je v ljubezen.
»Kako naj povem doma,« je bil zaskrbljen.
»Ti?! Tebe skrbi? Kaj pa jaz? Zame se je šolanje končalo. Ti boš lahko nadaljeval svoje sanje, jaz bom morala nanje pozabiti,« je rekla resno.
»Vseeno ni enostavno. Doma ne bodo razumeli,« je povedal.
A njej je bilo vseeno. Ne bo se obremenjevala še z njim. Spoznala je, da je slabič. Pobegnil je ob prvi oviri. Moral bi biti pametnejši. A ni bil. Otrok je bil zanj velika napaka, strah. Mar ni vseeno? Pač, imela bosta otroka nekoliko prej. Še vedno bi lahko verjela v sanje, še vedno bi lahko imela ljubezen. In če bi bila skupaj, bi jima uspelo, bila bi močnejša.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.