Klara in Sara (3/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kaj pa naj? Naj se prepiram z njo? Naj dosežem to, da bo odšla drugam in puščala otroka samega ali kdo ve s kom,« mu je rekla Klara.
»Ne morem verjeti, da sta sestri,« je odkimal Niko in se posvetil filmu.
Sare ni bilo nazaj kar nekaj dni in Klara je skrbela za Tejo. Počasi je malo deklico vzljubila in jo negovala kot svojega otroka. Smilila se ji je. Ni imela prave matere. Sara ji ni znala dajati ljubezni, deklica je bila zanjo le breme.
Teja je dopolnila dve leti in stanje se ni spremenilo na bolje. Sara je odhajala, po nekaj dneh prišla nazaj, ostala kratek čas in spet odšla. Teje skoraj ni videla. Kadar je bila doma, je bila utrujena in je spala. Če pa je bila budna, jo je bolela glava in je zahtevala tišino. Klara pa je skrbela za malo in Teja jo je klicala mama.
Ne Niku ne Franciju početje Sare ni bilo všeč. Oče je dolgo molčal, Niko se je zaradi Sare prepiral s Klaro.
»Včasih se mi zdi, da imava dva otroka in ne enega,« je govoril Niko.
»Kaj pa naj? Naj pustim malo,« je spraševala Klara.
»Govoril bom s Saro, dovolj imam. Stara je petindvajset let, nima redne službe, vlači se okrog,« je bil Niko jezen.
A Sara ga ni poslušala. Govorila je, da jo ne mara, da samo gleda njene napake. Kadar sta se kregala, je odšla in je ni bilo.
Nekoč pa se je po nekaj dnevih spet vrnila domov. Tokrat jo je pred hišo pričakal oče. Bil je resen in njegov pogled je bil žalosten, ko je gledal svojo najmlajšo hčerko.
»Sara, pogovoriti se morava,« je pričel.
Obstala je pred njim. Njemu ni upala ugovarjati.
»Tako naprej ne gre več. Klara se trudi, skrbi za hišo, zame, za svojo družini in za tvojega otroka. Če ne misliš spremeniti svojega življenja, potem tu nisi več dobrodošla. Ne morem več gledati Klare, ki je utrujena in zaskrbljena zaradi tebe,« je povedal Franci.
Sara je počasi prikimala in odšla v hišo. Naspala se je, nato pa prevzela skrb za malo.
A Teja je ni dobro poznala, ves čas je hotela biti ob Klari. Klicala jo je mama in se trgala Sari iz objema, stegovala je roke proti Klari.
»Poglej, kaj si naredila! Popolnoma si zmešala mojega otroka,« je bila jezna Sara.
»Saj ne veš, kaj govoriš! Kdo ga je zmeša? Zakaj misliš, me kliče mama,« je bila tokrat jezna tudi Klara.
»Odšli bova, tu živite sami čudaki,« je dodala Sara in odšla v svojo sobo. Teja je jokala, a jo Sara ni pustila ven iz sobe.
Proti jutru sta obe odšli neznano kam. Sara ni pustila niti sporočila, da odhaja. Le izginila je z malo.
Klara je bila žalostna. Skrbelo jo je. Na Tejo se je zelo navezala, imela jo je rada kot svojo. Vedela je, da Sara ne bo znala skrbeti zanjo in vedela je, da bo Teja ves čas jokala in klicala njo.
Od takrat, ko sta brez sledu izginili, Klara ni več dobro spala. Vse noči se je premetavala po postelji, hodila k oknu, čakala, kdaj se bosta prikazali in premišljevala. Sara bi naredila najbolje, da bi Tejo pustila. Naj gre sama svojo pot.
Po slabem mesecu dni pa sta se vrnili. Sara je bila shujšana, utrujena, Teja je zajokala, ko je zagledala Klaro in se jo krčevito oprijela.
»Ne gre,« je zmajala z glavo Sara.
»Kje sta bili? Kje sta spali,« je zanimalo Klaro.
»Povsod. Toda, ne gre. Prinesla sem jo sem. Ne morem skrbeti zanjo, ne znam,« je priznala Sara.
»Tu se bo imela lepo. Najlepše,« je povedala Klara.
»Vem, zato sem jo pripeljala k tebi. Skrbi zanjo,« je s cmokom v grlu rekla Sara.
»In ti? Kam greš? Ostani vendar tu,« jo je rotila Klara.
»Ne, ne morem. Tu se ne počutim dobro,« je zamišljeno rekla Sara.
»Če me boš potrebovala, sem tu. Pa tudi Tejo pridi pogledat,« ji je rekla Klara. Objela je sestro in zajokala. Po eni strani jo je razumela. Iskala je sebe, svojo pot in je ni našla.
»Hvala ti, Klara, za vse,« je še rekla Sara, sedla v svoj avto in se odpeljala.
Klara in Teja sta gledali za njo, dokler ni izginila za mogočnim gozdom, ki je spremljal kamnito cesto vse do malega mesteca.
Klara je bila srečna, da je Teja spet ob njej in žalostna, ker ni vedela, kaj se dogaja s sestro. Skrbelo jo je zanjo, spraševala se je, kje spi, kaj počne in s kom se druži. Upala je, da se bo našla, da se bo spravila k pameti do časa. Upala je, da ne bo zabredla predaleč.
Sara ni prihajala. Odkar je prinesla Tejo in prosila sestro, naj skrbi zanjo, je minilo skoraj pol leta.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.