"Mal se me ljudje še zmeraj bojijo!" (2/7 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Nasilje rodi nasilje.. ..
Kolikokrat smo že slišali ta stavek, toda nikoli nas ni izučil, da ne bi, znova in znova, ponavljali napak naših prednikov.
Tudi oblast, ki ji ni na kraj pameti padlo, da je sama kriva, da iz malega uporniškega Štefana raste vedno večji upornik, se je na vsakem koraku prizadevala, da bi, po svoje seveda, njegov uporniški duh še bolj podžigala.
Štefan je postajal sestavni del krajevne »črne kronike« in ni ga bilo prekrška , ob katerem ne bi s prstom pokazali nanj: če je bil kriv ali ne.
»V bližini našega kraja je bila bogata hiša, v Malnih se ji je reklo, » je pripovedoval Štefan s svojim, na trenutke nagajivim glasom.
» Trije so pred nami že vlomili vanjo, potem pa so mene in še dva »našuntali«, da smo šli še mi v akcijo. Našli smo ogromno zlatnine, diamantov, prstanov, gotovine … Toda bili smo še otroci, brigal nas je denar. Vzeli smo zlato, ker se je lepo svetilo … Potem smo te verižice in prstane delili deklicam … za seks, ha, ha, ha, tudi one so raje »dale«, ker so vedele, da bodo dobile darilo za »lon!«
Štefan si ne more kaj, da ne bi med gromkim smehom razložil, da so pravzaprav vse ženske takšne, zelo voljne, če le imajo od tega kaj koristi. Posebno tiste, ki so bolj mahnjene na materialne stvari !
Toliko nagajivih iskric se mu je svetilo v očeh, da res nisem vedela, ali se šali ali misli resno …
Ko so kradljivo druščino ujeli, so morali iti na sodišče. Štefan je taval iz ene poboljševalnice v drugo. Nazadnje je pristal v Logatcu.
»Pogoji so bili zelo slabi. Nič mi ni bilo všeč. Iz kljubovalnosti sem, skupaj z nekaterimi podobno jeznimi, zvlekel na kup postelje in jih protestno zažgal,« pove Štefan.
Fantje so za ta podvig imeli tehtno opravičilo: nekje so namreč izvedeli, da so v upravi kradli denar, ki je bil namenjen gojencem in si kupovali avtomobile. Prijatelji so po tem dogodku zbežali na vse strani: eden je pristal celo na Švedskem in danes mu tam gori danes gre prav dobro …
Štefan je bežal po svoje. Vedno je bil bolj samotarske sorte, le za večje podvige je tudi v prihodnje potreboval druščino krepkih rok.
»Zmeraj, ko sem videl kakšen policijski avtomobil, so me zasrbeli prsti. Takoj sem dobil kakšnega pajdaša, da smo ga hitro okoli obrnili ali pa kam porinili…To nam je bilo v veliko veselje! Z užitkom smo sneli tablo z Ravbarkomande in jo obesili na policijo. Ljudje so hodili mimo, se muzali in nihče ni stopil noter, da bi jih miličnike opozoril, ha,ha,ha!
Nekoč smo pobrali kolesa z vseh avtomobilov daleč naokoli in jih znosili na kup. Potem pa so jih lastniki iskali kot zmešani….«
Nepozabnih pustolovščin je bilo še nič koliko. Tako so nekoč januarja, ko je bilo več kot dvajset pod ničlo, vso noč polivali vodo okoli občine, da je do jutra nastalo za nekaj klafter ledu. Občinarji so morali najprej poklicati komunalo, da so s kompresorji razbili led …
»Pa so spet policaji imeli delo, ko so nas lovili,« se zasmeje Štefan ob spominu na mlada leta, ko so jih imeli pošteno za ušesi.
Za mulca, ki ga ni nihče nikoli vzgajal, mu pokazal, kaj je ljubezen, so bili policaji naravni sovražniki, katerim je bilo potrebno kar naprej nagajati, jih izzivati in se z njimi meriti, kdo je močnejši.
»Nekoč je naša druščina nekje staknila pištole. Dogovorili smo se, da jim bomo spet eno zagodli. Šli smo na hrib nad vasjo in streljali v zrak. Seveda smo dobro pazili, kdaj se nam bodo približali z avtomobili, potem smo jo ucvrli po drugi strani dol, se povzpeli na sosednji hrib in z izzivanjem nadaljevali … Če po pravici povem, so se oni prej naveličali kot mi …«
Štefan je bil neke vrste Robin Hood.
Ni prenesel krivic, še danes jih ne prenese. Le življenje ga je učilo napačnih naukov, da je težave reševal na svoj način.
Zgodilo se je, da so nekemu kmetu, za kazen, razstavili voz in ga zvlekli na streho. Potem so v zasedi čakali in opazovali, kako bodo voz spet spravili na tla. Spet drugemu, ki je bil prav »žleht«, so na vrata napeljali elektriko in ko je prijel za kljuko, ga je pošteno streslo in vrglo po tleh.
Štefan in njegova druščina so imeli časa kolikor hočeš.
Po glavi so jim rojile same izvirne ideje, s katerimi so si krajšali čas.
»Drugače kot danes, ko mladina razmišlja le o tem, kako bi uničevala tuje imetje,« pravi.
Najbolj so se zabavali ob ljudski vraževernosti. Ko je kdo umrl, so v bližini hiše vlačili po tleh kakšne pločevinke, da je ropotalo, kot bi umrli resnično prišel z onega sveta nazaj strašit.
Ali pa so šli malo raubšicat, ustrelili kakšnega srnjaka, ga spekli in naredili žur za vse, ki so se jim želeli pridružiti. V družbi je bilo osem kameradov, vsak od njih pa je imel prav toliko prijateljev in ''prijateljev''.
»Pet jih je danes že mrtvih,« z grenkim glasom nadaljuje Štefan in kar ne more verjeti, da jih tako hitro pobira. Tudi on je zelo bolan, vozi se na dializo v Ljubljano, pa mu je komaj malo čez petdeset let …
»Nekateri so umrli po neumnosti,« nato pribije.
Spominov je bilo toliko, da sva iz sedanjosti kar naprej skakala v preteklost in nazaj, kajti Štefan se je vedno znova in znova spominjal dogodkov, kateri so še zmeraj preveč živi, da bi utonili v pozabo.
»Vsak malo starejši vaščan ti bo znal potrditi, da je vse to res, kar ti pripovedujem,« je še dodal.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6 7
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.