Nina je takoj uganila, da je Rok jezen. Odšla je v kuhinjo in se lotila pomivanja posode. Za kosilo sta imela špagete, nekaj omake je še ostalo. Ni bila lačna. Jedla je v službi.
Pospravila je po kuhinji, nato je dala prat perilo. Morala bi zlikati vsaj nekaj hlač, pa je bila preveč utrujena. Sedla je na kavč in gledala film. Oči so ji lezle skupaj. Ko jih je ponovno odprla, je bila okrog nje tema. Pogledala je na uro. Ena ponoči. Roka ni bilo nikjer več. Najbrž je odšel spat. Počasi je vstala in se preselila v spalnico. Rok je spal. Enakomerno je dihal. Tudi sama je zaprla oči in poskušala zaspati. Še prej si je obljubila, da bo naslednjega dne bolj pohitela. Da bo poskušala biti doma še preden bo sonce zašlo. Zlikala bo perilo, igrala se bo z Lizo, skuhala bo kosilo…
Dan se je pričel ob pol šesti uri zjutraj. Prvi je vstajal Rok, se uredil, skuhal kavo. Za njim je vstala Nina, se uredila in pripravila oblačila za Lizo. Zadnja je vstala Liza. Rok ji je pomagal, da se je oblekla. Ves čas je zraven vneto čebljala. Nini se je že mudilo. Pogledovala je na uro.
»Pojdi, jaz jo bom peljal,« ji je prikimal Rok in hvaležno ga je poljubila na usta ter stekla proti avtu. Prej ko bo v službi, prej bo vse opravila in prej bo doma.
Ves dopoldan je bila Nina dobre volje. Da, sedaj bo drugače. Več časa bo doma. Lizine besede, da pohiti očka in ne ona, so ji segle do srca. Mala jo pogreša. Seveda, vsak otrok pogreša svojo mamico.
Ura se je bližala tretji popoldan. Nina je hitela. Še nekaj malenkosti in lahko bo zaključila. Poglobila se je v delo, nato pozabila na uro. Ko je spet pogledala na sovražnico časa, je odskočila. Pet popoldan. Dovolj. Sedaj res gre. Pospravila je po mizi in odhitela proti domu. Še vedno ji je uspelo priti nekoliko prej. Čeprav je moral spet Rok skuhati kosilo. Z malo sta bila že dve uri doma. Ampak še vedno ji bo ostalo nekaj časa več za družino.
Zapeljala je pred hišo. Počasi se je pričelo temniti. Prijela je za kljuko, toda vrata se niso odprla. Ni ju bilo doma. Najbrž sta še nekje zunaj. Odklenila je s svojim ključem in vstopila. Mogoče je bilo še bolje, da ju ni bilo. Presenetila ju bo. Spekla bo palačinke in ko bosta prišla, bosta presenečena.
Pohitela je s peko. Napekla je palačinke, jih namazala z marmelado in postavila na toplo. Zraven je skuhala še jabolčni kompot.
Ker ju še vedno ni bilo, se je lotila likanja. Poškilila je na uro. Nekaj čez šesto. Vsak trenutek bi morala priti. Zunaj nista več mogla biti, temno je bilo in počasi je pričelo zebsti. Noči so bile hladne.
Ob sedmi uri sta bila doma. Liza je pritekla v kuhinjo, najbrž je začutila vonj po palačinkah.
»Očka, mami je doma in spekla je palačinke,« je veselo povedala.
Nina je bila zadovoljna. Ko je Rok vstopil, je bilo perilo zlikano, večerja na mizi, v krušni peči je gorel ogenj in prijetno grel stanovanje. Vse je postorila.
Rok je pomigal z glavo v pozdrav in se odpravil mimo nje. Sedel je za mizo in vzel palačinko. Ni je poljubil, šel je mimo nje.
»Mami, bo sedaj vedno tako? Boš vedno doma? Boš vedno pripravila večerjo,« je hitela Liza z vprašanji.
»Kadar bom le utegnila,« je prikimala Nina. Preveč ne sme obljubiti, toda potrudila se bo. Zaradi Lize, zaradi njega. Nekoliko sta se odtujila zadnje čase.
Liza je tistega večera odšla spat z nasmeškom na obrazu.
»Danes je bilo res lepo! Z očkom sva bila na igrišču, nato sva srečala mojo vzgojiteljico Ksenijo. Povabila naju je na čaj. In ko sva prišla domov, si bila doma ti,« je govorila Liza, ko ji je Nina prebrala pravljico in ji voščila lahko noč.
»Vzgojiteljica Ksenija,« je začudeno vprašala Nina.
»Da, z očkom se poznata,« je kimala Liza.
Nikoli ni omenil, da bi jo tudi osebno poznal. Sicer pa zadnje čase nista veliko govorila. Ni bilo časa. Zadnje čase je preveč delala, pozabila je na družino.
»Liza mi je povedala, da sta bila pri vzgojiteljici Kseniji na čaju,« je omenila Nina, ko je prišla v dnevno sobo.
»Aha,« je prikimal Rok in nadaljeval z gledanjem televizije.
»Jo poznaš tudi osebno,« je zanimalo Nino.
»Aha,« je kratko odgovoril in je ni pogledal.
»Greva danes skupaj v posteljo? Tako, kot nekoč,« je poskušala Nina.
»Morda,« je hladno odvrnil.
Nino je zabolelo pri srcu, toda ni več govorila, ni več spraševala. Vedela je, da je kriva ona. Ne bi smela tako veliko delati. Prej bi morala premišljevati. Preden je postala mati. Odločila se je za družino, kariera ji ne bi smela pomeniti toliko. A želela je biti še kaj drugega.