Ne le mati in gospodinja. Je sploh lahko vse združiti? Je sploh lahko delati vse dni in imeti srečno družino?
Spat je šla prva, Rok je gledal televizijo. A ni mogla zaspati. Premišljevala je o vsem. O ljubezni. Sta jo izgubila? Je Rok premalo razumevajoč? Vsekakor jima denar pride prav. Če bi manj delala, bi bilo manj denarja.
Rok je v spalnico prišel nekaj ur kasneje, a Nina je bila še vedno budna. Stisnila se je k njemu, poiskala je njegovo roko. Odmaknil jo je.
»Rok, si ne želiš spati z mano,« ga je tiho vprašala.
»Utrujen sem,« ji je odvrnil.
Težko je bilo razčistiti z nekom, ki se ni želel pogovarjati. Obupala je.
Jutri bo nov dan in poskušala bo priti še prej. Mogoče ji bo uspelo in bo rešila ljubezen, ga odtajala.
Naslednjega dne je v službi hitela z delom. A nikakor se ni mogla zbrati. Bolj, ko je hitela, več dela je bilo. Za nameček pa je okrog druge ure na njena vrata potrkal še njen šef.
»Nina čez pol ure imamo sestanek!«
Ni mu ugovarjala. Če je sestanek, je sestanek, nič ni bolj pomembno. Upala je le, da bo hitro minil. Pa ni. Vlekel se je do šeste ure zvečer. Nina ga ni zbrano spremljala in večkrat je opazila, da jo šef grdo gleda.
Ko je hitela proti domu, jo je ustavil na hodniku.
»Nina, nisi bila zbrana. Naslednjič bolj sodeluj,« ji je mrko dejal in se obrnil.
Še tega se ji je manjkalo! Graja šefa.
Liza in Rok sta bila doma, ko je nekaj do sedme ure zapeljala pred hišo. Liza ji je pritekla naproti.
»Mami, danes te ni bilo, pa si obljubila,« ji je rekla hči.
»Res nisem utegnila. Sestanek se je zavlekel,« se je Nina opravičevala.
Roka je našla v kuhinji. Pomival je posodo.
»Bom jaz, kar pusti,« mu je prijazno rekla.
»Pomil bom do konca,« je odvrnil.
»To je moje delo,« ga je poskušala pregovoriti.
»Če bi čakal, da opraviš svoje delo doma, bi osivel,« je zabrusil nazaj.
Tedaj ji je prekipelo. »Nekdo mora delati in služiti! V naši družini sem to jaz,« mu je zabrusila in še tisti hip ji je postalo žal za trde besede.
»Ne, Nina, ne bi ti bilo treba. Lahko bi prihajala prej domov, lahko bi bila z otrokom, pa ti služba pomeni več,« ji je zabrusil nazaj.
Tisti večer je vladala med njima tišina. Nina je trpela. Rok je bil tako hladen, da jo je bolelo. Del krivde je prevzela nase, toda tudi Rok bi moral biti bolj prizanesljiv. Iz muhe dela slona. Vse pa spet ni tako črno, kot hoče prikazati on. Skupaj so konec tedna. Vedno je doma. In vedno se jima posveča. Veliko mater dela vse dni, ne samo ona.
Naslednjega jutra je njen šef potrkal na vrata in vstopil.
»Jutri se začne seminar. Traja do nedelje. Ti in Andrej gresta,« ji je povedal.
Nini je vzelo sapo. Samo tega ne! Ni pravi trenutek.
»Je nujno? Obljubila sem Roku in Lizi…« je počasi pričela.
»Nujno, nujno! In tako bo. Šla boš. Tu nimava več kaj razglabljati,« je osorno odvrnil šef.
Prikimala je in zadovoljno je zapustil njeno pisarno.
Zadrževala je solze. Le kako naj razloži Roku. Ne bo razumel. Njegova jeza bo le še večja. Konec tedna si je zadala, da uredita, da se pobotata. Premišljevala je celo o tem, da bi delo nosila domov. Delala bi vsak dan do tretje ure, nato bi del dela nesla domov in ga opravila, ko Liza zaspi. Najbrž bi bilo veliko bolje. Kako naj sedaj razloži Roku, da je ves vikend ne bo?
Tistega dne je odšla domov že ob drugi uri, da bi vsaj malo omilila zadevo. Nameravala je postoriti vse po hiši.
Takoj, ko je prišla, se je lotila kuhanja kosila. Imela je slabo uro časa, preden sta domov prišla Rok in Liza. Več kot dovolj, da skuha kosilo. Pripravila je solato, spekla je puranje zrezke, olupila je krompir in ga popekla. Pripravila je tudi zelenjavno prilogo. Rok bo presenečen.
Nekaj do tretje ure je pogrnila mizo, nato pa pri oknu čakala, kdaj se bosta pripeljala. Presenečena bosta.
»Mami, mami,« je zaklicala Liza in pritekla v kuhinjo.
»Doma sem. Skuhala sem kosilo,« ji je veselo rekla Nina.
»Očka, mami nama je skuhala kosilo,« je hitela mala razlagati Roku.
Ta se je rahlo nasmehnil in pozdravil Nino. Celo rahlo se jo je dotaknil.
»Čemu se imava zahvaliti, da si naju danes prehitela,« je nekoliko boljše volje vprašal.