"Mama, al tud naša tasladka jabolka zorijo?" (2/2 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Spomladi leta 1943 je prišel nov šok. Očeta so poklicali na upravo in mu rekli, naj se za 300 mark vsa družina odpove svoji nepremičnini v domovini, ki bo postala ponemčena. Oče tega ni storil. Odgovoril jim je, da se za noben denar ne odpove svoji zemlji.

»Nekoč, ko sem se potikal med barakami, sem iz pogovora nadrejenih razbral, da se bodo tistim, ki so zavrnili prodajo zemlje, maščevali. V moje srce se je naselil tak strah, da se mi je kar mešalo. Nagonsko sem stekel h kmetu, kjer je bil oče za hlapca in mu v eni sapi povedal vse, kar sem slišal. Izguba delavca bi kmetijo prizadela, zato si je kmet obrisal roke, zamenjal suknjič in se s hitrim korakom odpravil v logar, do glavnega poveljnika, ter se pogovoril z njim. Na srečo je spravljiva beseda dosegla svoje in oče je bil rešen grozljive usode,« se spominja Lojze.

Ko so potem spomladi jabljane ponovno vzcvetele, so se v Lojzu obudili spomini. Stopil je do mame in jo vprašal, ali jablane cvetijo tudi doma, pred hišo. Zlasti ga je zanimalo za »ta sladke«, ki jih je imel najraje. Mama je bila ganjena in ga je pobožala po laseh. Ni mogla skriti solz, ko mu je odgovorila, naj še malo potrpi, pa jih bo lahko spet videl. Potem so vsak večer pokleknili k molitvi in molili za srečno vrnitev domov.

»Kot otroku se mi je zdelo, da bi molitev morala pomagati, saj sem molil goreče in iz vsega srca. Mižal sem in si predstavljal domačo hišo, jablane, travnike, vsako ped zemlje, ki mi je ostala v spominu. Toda prišla je jesen, toda o kakšni vrnitvi ni bilo ne duha ne sluha. Mami sem se motovilil pod nogami in jo spraševal, v katero smer smo doma. Oh, to je pa daleč, mi je zmeraj odgovarjala. Ob misli na ta sladka jabolka, me je prevzela silna želja, da bi jih utrgal, ugriznil vanje in se jih najedel kot nekoč. Ko sem to željo zaupal mami, se je nasmehnila in zmajala z glavo, ker ni mogla verjeti, da si tega tako želim. Ko sta se starša odpravila na delo, sem se hitro odločil. Vzel sem kos kruha in jo ubral po svoje, da bi čimprej prišel domov, nabral jabolk in se vrnil prej, preden bi kdo opazil. Šel sem do železniške proge in ob njej proti vzhodu, koder sem videl vzhajati sonce. Cel dan sem brusil podplate. Kruha mi je že zdavnaj zmanjkalo, toda domače vasi še ni bilo videti. Večerilo se je že, ko sem se ustavil pri neki hiši, kjer so mi dali jesti in me spraševali o tem in onem. Vse sem jim povedal, po resnici. Toda oni so poklicali žandarmarijo, ki me je naslednji dan odpeljala nazaj v lager.«

Lojzovo hrepenenje je imelo zelo boleče posledice. Lagerfirer ga je tako pretepel, da je potem še štirinajst dni ležal na trebuhu, ker je bil hrbet ena sama rana.

Potem je prišla zima, ki jo Lojz ne bo nikoli pozabil. Mama se je zelo spremenila. Postajala je tiha in žalostna, celo na večerno molitev je rada pozabila. Nekaj v njenih očeh je ugasnilo in Lojz je čutil, da to ni dobro. Ko je obležala, je hodil tiho okoli nje, toda ni vedel, kako naj ji pomaga. Odpeljali so jo v mestno bolnišnico Bad Saeckingen, toda prepozno. Tri dneve pred božičem 1944 leta so jo okoli poldneva pripeljali nazaj v lager,kjer je zvečer umrla.

»Pa tako si je želela domov, da bi skuhala lonec krompirja v oblicah, zraven veliko skledo močnika, da bi se vsi, vsaj enkrat, do sitega najedli. Dan po Božiču smo jo pokopali. Tam, v tuji zemlji, kjer leži še danes….«

Po tistem je Lojz vsak dan nabral travniških rož in ji jih nosil na grob.

»Še zadnjič smo odšli na mamin grob. Ne vem, če me boste lahko razumeli, kako sem se počutil, ko sem se poslavljal od nje. Bolečine, ki sem jo občutil, še danes ne morem opisati. Občutek, da bo morala za zmeraj ležati v tuji zemlji, je bil strahoten. Zdelo se mi je, da tega slovesa ne bom prenesel. Poslovili smo se tudi od obeh kmetov, kjer sta delala oče in mama. Potem pa se je čas začel vrteti z veliko naglico. Strpali so nas v živinske vagone in potem je trajalo ves teden, da smo se pricijazili do Beljaka. V Kranj smo prispeli v večernih urah, v Krško pa zgodaj zjutraj. Brat si je pri znancih izposodil kolo, da se je odpeljal domov po prevoz. Slišali smo, da so se ostali vaščani vrnili že pred nami. Mlajša sestra je pazila na prtljago. Takrat mi je bilo že sedet let. Nisem mogel zdržati tistega čakanja. Kar sam sem jo ubral proti domu, ki je bil oddaljen več kot deset kilometrov. In potem sem jo zagledal pred seboj….Strmel sem in nisem mogel verjeti, da so se molitve in hrepenenja uresničila. Kljub temu, da me toliko časa ni bilo, so spomini v trenutku oživeli, razširil sem roke kot da bi hotel objeti tiste moje hribe, pa tega nisem storil. Tudi tega ne vem več, ali sem se jokal, smejal, skakal. Vem le, da sem bil silno vesel in tudi silno lačen. Stekel sem do prve hiše, kjer so mi dali jesti, toda nisem se mudil dolgo. Hrepenenje me je vleklo naprej, kajti čimprej sem hotel priti do domače hiše. Toda potem, ko sem jo zagledal, me je stisnilo pri srcu. Povsod so rasle koprive, svinjaki so bili podrti, bilo je tiho, zapuščeno, kot hiša strahov. Toda jablane so bile še polne zrelih sadežev, kot da bi čakali le name.«

Do večera so prišli domov tudi ostali. Bili so tiho, žalostni, kajti doma se jih je še toliko močneje dotaknila kruta resnica, da je mama za vedno ostala tam daleč.

Nov dan jim je prinesel že več težav. Ni bilo kaj jesti, ničesar ni bilo dati v lonec, tudi spati niso imeli kje. Na brajdi je viselo še par grozdov, z jabolki so potešili prvo lakoto. Toda niso obupali. Bili so spet doma in to je bilo najbolj pomembno.

Življenje se je počasi vračalo. Ob večerih so peli domače pesmi, ki so jim vsaj za trenutek pregnale žalost iz srca. Pomagali so si kakor so vedeli in znali, tudi sosedje niso zatajili. Veliko truda je bilo treba, da so obnovili domačijo. Obdelali so vsak košček zemlje, sprva le z motiko, ker drugega niso imeli pri sebi.

»Otroci smo rasli, morali smo iti s trebuhom za kruhom. Mene je zaneslo na Gorenjsko, tukaj sem pognal korenine, si ustvaril družino, našel sem svoj prostor pod soncem. Toda spomini so ostali, nekako se mi zdi, da jih ne bi smeli poriniti v pozabo. Res je, da sem bil v času vojne le fantič, toda kljub temu se zavedam, koliko hudega so prinesli tisti kruti časi. Zato me danes včasih boli, ko uničujemo tisto, kar je naše, tisto, na kar bi morali biti ponosni, tisto, kar bi morali negovati in čuvati kot največji zaklad. Na žalost je tako, da človek šele v stiski in najbolj krutih časih spozna, kako slasten okus imajo ta sladka jabolka, » je dejal Lojz..
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ah kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

75-letni slovenski dedek je Instagram zvezda

Najbrž ste tudi vi že slišali za slavnega slovenskega d...

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.