Moč obleke ali metamorfoza?

Sofija je bila nekdaj podeželska intelektualka iz ere 'fičkov'. Pametnih avtomobilov, ki bi samostojno parkirali, zavirali in se pred zapreko ustavili, takrat še niso poznali.
Moderni časi (foto: freeimages.com)
Moderni časi (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
So pa stari avtomobili, parkirani na mrazu, vedno vžgali in splezali, čeprav počasi, na najvišje vrhove. Včasih so bile zime hladne in s snegom izdatno obdarjene. In kako je bilo z 'obleko, ki naredi človeka'? Doma spleteni volneni šali, rokavice in nogavice ter težak plašč so uspešno kljubovali mrazu. Rdeča lica so bila znak zdravja. Razpokano kožo rok , znak delavnosti, so na promenadi poleti skrivale čipkaste rokavice, nošene tudi v najhujši vročini …

'Časi se spreminjajo in mi z njimi'. Iz podeželske hiše se je Sofija preselila v manjše stanovanje v Ljubljano, bliže k hčerini družini. V resda šele poznem zavedanju je želela svojemu sofisticiranemu imenu prilagoditi tudi zunanjo podobo, 'saj nikoli ni prepozno'. Navdušena častilka bidermajer šopkov si je od nekdaj želela kos bidermajerskega pohištva, prostora v stanovanju je bilo malo in končno se je raje odločila za bidermajersko modo - za skromnost in udobnost.

Razredčila je garderobo: starih oblek za delo na vrtu ni več potrebovala, kostimi za v službo so se v nekaj letih čudežno skrčili in romali na Karitas. V omari je ostalo nekaj širokih tunik, hlač zlikanih na rob, s širšimi hlačnicami, segajočimi do tal, ter jopic še iz cvetočih časov Rašice. Za njeno telesno težo je veljal pregovor 'iz malega raste veliko'. Nič več ni uporabljala krožnikov, raje je večkrat dnevno 'zlorabljala' skodelico z napisom -za najboljšo osebo na svetu-, iz katere je najraje jedla. Hotela je utišati vsiljivo kritične glasove v glavi:
»Ne nažiraj se, poglej, kako si se razpujsala! Jej manjše obroke!« Porcije so tako postale skromnejše, a povečala se je njihova pogostnost. Rada se je ozirala za mlado nosečnico, zaposleno v bližnjem frizerskem salonu, ki je nosila vrečaste tunike z nezarobljenim vratnim izrezom, nonšalantno razvlečeno spuščene zdaj čez levo in v naslednjem trenutku že čez desno ramo, ki so pri zdrsu spodaj najprej odkrile desno koleno in že naslednji hip levo. »Gibljiva oblačila kot sličice risanih filmov,« je premišljevala Sofija. »To bi bila idealna obleka zame: brezoblična a obenem zapeljiva, seveda za nekaj cm daljša. Ali pa tudi ne?« je nevoščljivo vzdihovala. Nekje v podzavesti je čutila rovariti tolstega črva:
»Ali se ti ne zdi, da sta tvoj dekolte in zatilje za poglede moškega spola že nič kaj mamljivo zaoblena?«

»Zdaj je čas za temeljite spremembe,« si je rekla na glas. Za modne nasvete je na široko odprla oči in ušesa. Zgledovala se je po snahi, vnukinji in prijazni sosedi svojih let. Namigi najbližjih ženskih predstavnic o krojih so bili pogosto nasprotujoči.

Vitka snaha, ki je strogo sledila modnim smernicam, se je tašči zdela nekoliko anoreksična. Nosila je majice s potiski ali celo s prišitimi okraski, ki so Sofijo spominjale na pohištvo z intarzijami. Od vratnega izreza navzdol pa so ji bingljale nekakšne plastične 'franže'.

Vnukinja, zabrita po polovici glave, drugo polovico lasišča so krasili stopničasto ostriženi fluorescentno zeleno obarvani lasje, je bila oblečena v prekratke raztrgane kavbojke, pulover s kapuco in superge. Babici se je dekle, ki je bilo v resnici zaprta knjiga, skrivajoče svojo mehko dušico za napadalno podobo, smililo.

Soseda po videzu v poznem razcvetu ali ženska zlatih srednjih let (po njenem prepričanju so to dekleta od petintridesetih do žensk v petdesetih pa tja do okoli sedemdesetih), je svoje razkošne obline, pogosto brez slabe vesti, stlačila v rožnate pajkice, preozko zlato svetlečo tuniko in si nataknila salonarje z vrtoglavo visokimi petami. Tudi nekaj gleženjskih zvinov ni prispevalo k izbiri udobnejše obutve.

Sofijo je neenotnosti slogov zbegala. Izbrati bo morala svojo blagoglasje barv in oblik. Razveselila se je novega trenda, ki je narekoval široke hlače, daljša krila in natikače. Potem pa je nekje prebrala, da je za 'šik' videz najpomembnejša izbira perila, ki oblikuje postavo. Na Trubarjevi ulici je zavila v majhno prodajalno perila prestižne znamke. Privabil jo je plakat prilepljen na izložbeno okno, ki je obljubljal znižanje cen do 70%. Potencialni kupci so se kmalu podučili, da je večina izdelkov cenejša za 30%, take za 70% pa ne najdeš niti z lupo. Zato je bila prodajalna prazna, prodajalka pa posledično zelo uslužna. Sofiji je ponudila nedrčke s kostjo, brez kosti, podložene, nepodložene … Sofiji je na nosu pisalo, da ne obvlada zadeve. Spretna trgovka ji je z merilnim trakom tik pod dojkami pomerila prsni obseg, velikost košarice je že prej uganila, naložila v Sofijino naročje pet različnih modelov perila in jo nežno porinila v kabino. Čez čas se ji je z vljudnim prigovarjanjem pridružila in pomagala pri nameščanju z maščevjem obloženih in razobličenih dojk v košarice. Rezultat je bil nekoliko tesen, vendar dober. Seveda k oblikovanju zadnjice in trebuha sodijo tudi primerne tesne elastične hlačke. Za kvaliteten izdelek odštejemo več denarja in Sofijina denarnica se je v pol ure krepko stanjšala. Na tržnici je s črnim lepotcem uspešno zabarantala ostanek denarja in v plastični vrečki se je znašla pletena torbica v harmoniji afriških barv. Doma je v miru še enkrat oblekla novo perilo. Pod belo srajco, čeprav doma privlečeno iz naftalina in na srečo primerno novim modnim hitom poletja, so se bočile zapeljive polne dojke. Rožnato krilo je skrilo krčne žile, široka stopala z deformiranim palcem so počivala v udobnih črnih natikačih, po poštarsko obešena torbica je bila pika na i prenovljene podobe. Sofija je bila zadovoljna z novim odsevom v ogledalu. Glasno je razmišljala: »Če velja rek, da je 'moda nebesedno sporazumevanje', bo poslej moja nebesedna komunikacija uspešnejša«.

Sofijino praktično spoznanje o modi se je po celodnevnem napornem iskanju 'primernih kosov' in nakupovanju 'oblikovnih pripomočkov' zvečer, ob kozarčku traminca ter udobno leže na kavču, prelevilo v malodane smiselno filozofiranje: Visoka moda je primerna le za kostumografijo v futurističnih filmih. Moda-pocestnica pa je v Ljubljani odraz družbenih dogajanj. Že nekaj časa je 'iz mode' kolektivnost, enotnost. Cenjena je individualna kreativnost. Kajpak so 'firmirani' kosi zaželeni, vendar zloženi na svojstven način, da je (bogat) posameznik prepoznaven že po obleki. Potem ga modni blogerji vlačijo po elektronskih občilih, dokler zasebne podobe ne postanejo modne smernice in posledično 'nezavedno' kolektivna last. In ko na koncu obleka nosi človeka, je nujno potrebna metamorfoza človeka.
Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.