"Moja žena je hladna kot led in mi ne da!"

Bilo je davno - pa niti ne tako zelo - ko se je rodil internet, skupaj z njim pa tudi številni povsem novi izzivi, ki so v ljudeh, ki so izvedeli zanje, prebujali vroče skušnjave, ki se jim ni bilo moč upreti. Fantazije, ki so bile do tedaj varno shranjene v zadnjem kotičku srca ali sivih celic, so dobila krila in poletela. Nič več jih ni moglo zadržati ...
Zmenki med moškim in žensko se skozi leta niso dosti spremenili .... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Zmenki med moškim in žensko se skozi leta niso dosti spremenili .... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Zamenjal se je le celofan, vsebina je ostala ista
Internetni portali, ki so ponujali zmenjkarije, so cveteli kot žitno polje po dežju. Ženske, ki so se javno ali na skrivaj logirale, se sprva sploh niso spraševale, pa kaj, za vraga, bi morala biti prav jaz odrešiteljica ubogih moških, katerim je žena doma obrnila hrbet in so zategadelj pristali na suhem.
Moški so praviloma iskali seks, ženske pa ljubezen.
V primerjavi s starimi časi se je zamenjal le celofan, vsebina pa je ostala podobna.
Zgodba iz leta 1924 nas lahko hitro postavil tudi danes na realna tla.

Ko je že malce starejša in zelo verna gospodična prišla služit k nekemu kmetu, se je kmalu zgodilo, da je ta ostal ''na suhem'', ker je žena hudo zbolela. Seveda se je možak znašel. Stopil je k dekli, ga potegnil ven in zajokal:

''Marjene, daj, poglej ga, kako je zatekel. Če se me ne boš usmilila, bo zatečen še bolj in ti boš kriva, če bom zato umrl.''

Dekla je bila nekaj dni čisto preč od strahu. Vsak večer je molila za gospodarjevo zdravje, da bi se mu tisto one spet povrnilo v normalno stanje. Toda nič ni pomagalo. Gospodar se je vračal k njej in vsakič je bilo huje.

Nekje globoko v srcu se je Marjenetu zdelo, da bo naredila dobro delo, če bo odrešila gospodarja strašnih muk- in se mu je vdala. Kako je bila vesela, ko je videla, da je tisti zoprni in nevarnistvormed nogami spet lepo manirlih bingljal in bil po njeni zaslugi videti čisto nenevaren.

In zato si ni mogla kaj, da se ne bi naslednjič pohvalila s svojim dobrim delom tudi pri spovedi …

Na žalost spovednik za takšne ''stopnice v nebesa'' ni imel nobenega pravega posluha. O Marjenetovem grehu je potem v nedeljo pri glavni maši grmel s prižnice in javno sramotil žirovske prešuštnice …

Moja žena je hladna kot led in mi ne da
V zadnjem tednu sem se večkrat pogovarjala z Marijo(izmišljeno ime). Po ločitvi, ki ni bila ravno prijazna, si je po tistem, ko se je čustveno opomogla, želela najti moškega, ki bi ji nudil vsaj malo ljubezni, nežnosti in pozornosti. Na enem od portalov je naletela na Njega, in njuno kasnejše druženje se je pričelo prav na podlagi njegovega pritoževanja: :"Moja žena je hladna kot led in mi ne da."

V Mariji se je prebudilo sočutje, nekakšna materinska zaščitniška ljubezen in še prej, preden sta se spoznala v živo, je sama pri sebi sklenila, da bo, če se srečata in si bosta všeč, kar se nje tiče- vse drugače.

Že njuna »prva kava« je bila ena sama polomija, saj je bilo Njemu hudičevo malo mar za Marijo, šlo mu je le za žensko, v katero bi se dal dol- in nič drugega.

Žal je naneslo, da je bil Mariji, še danes ne ve po kakšnem čudežu, všeč. Beseda je dala besedo in potem je On še več kot pol leta prihajal k njej, da mu je dokazovala, da ona pa le ni tako brezsrčno hladna kot led kot njegova žena.

"Če se danes ozrem nazaj, me je sram. Zelo sram," pripoveduje Marija.
"Nikoli me ni vprašal, kako sem, kako živim, kaj počnem. Prišel je, se izpraznil, šel pod tuš ali še to ne, si navlekel hlače in – odšel. Ko sem imela rojstni dan, sem mu pripravila slavnostno večerjo. Vse, kar je bil sposoben reči, je bilo to, da njemu gredo rojstni dnevi na živce in da zato tudi meni ne bo voščil. Preslišala sem njegove surove in brezobzirne besede, četudi mi je šlo na jok. Žal sem se najinih srečanj že tako navadila, da nisem zdržala, če ga nisem videla vsaj enkrat tedensko. Da o tem, da sem tisti večer in tudi vse ostale, nenehno poslušala pikre na račun žensk, ne govorim. Imel je navado reči, da so babe itak prasice in s tem je bila zanj vsakršna debata zaključena. Ko sem se nekoč z veliko muko odločila, da prebelim stanovanje, sem ga ob prvem obisku lepo prosila, naj ne kadi, ker sem oprala zavese. Od presenečenja je pozabil zapreti usta, potem pa me je s plosko dlanjo usekal čez usta. Preden je za seboj zaloputnil z vrati, mi je vrgel v obraz, da je še dovolj pičk, ki se mu ponujajo, da mu ni treba poslušati mojega jamranja. In je šel."

Na živce so mu šle moje menstruacije
Enkrat lani se je v predalu znašlo Bernardino pretresljivo pismo.
"Kljub temu, da so me sodelavci imeli za žensko brez vsakršnih skrbi, sem globoko v duši trpela zaradi vedno večje odtujenosti, ki sem jo doživljala ob partnerju," mi je pripovedovala.

Kako in zakaj se je vse skupaj začelo, ni vedela povedati.

"Spominjam se, da so mu šle na živce moje menstruacije. Pa sploh niso bile kaj posebnega, saj so trajale komaj nekaj dni. Še ko sva bila neporočena, me ves teden, ko je trajala krvavitev, ni nikoli obiskal. Če sem ga takrat poskušala objeti, se je obrnil stran, češ, naj ga ne dražim, ker sem itak »neuporabna«. Nekoč sem, zelo spontano, izbruhnila, da ga ne objemam samo zato, ker bi rada seksala ampak tudi zato, ker si želim nežnosti.

Kar tako se objemat je pa res brez zveze, me je zavrnil in se obrnil na drugo stran. To, da je vsak moj dotik razumel kot uvod v seks, me je pričelo vedno bolj motiti. Celo takrat, ko je do tega vendarle prišlo, sem se v sebi skrčila in otrpnila in to je, seveda, občutil. Njegovi očitki, da sem hladna do njega so se pričeli vrstiti, postajala sva si sovražna…Prvič me je prevaral po dvajsetih letih zakona. Ravno sem se vrnila iz toplic, kamor me je s seboj povabila tašča. Moževe besede so me zelo prizadele in dolgo časa sem potrebovala, da sem se spet postavila na noge. Droben obliž za mojo dušo so bile čenče, ki so mi prišle na uho: moževa ljubica se je svojim prijateljicam pričela pritoževati, da z Njim sploh ni več zadovoljna, saj ni sposoben izreči niti najmanjše nežnosti. Kaj šele jo pokazati…Takrat sem spoznala, da z menoj- četudi sem si to nenehno očitala- ni bilo nič narobe. Da je bil le on tisti, ki ni bil sposoben dajati ljubezni, kaj šele, jo sprejemati…"
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Križanke

Križanke so prijetna miselna telovadba, posebno za varo...

Dnevnik neke druge Ane

Tisti ponedeljek popoldne, ko sem prišla v Dom na obisk...

Razmišljanja: Kakšno medicino si želim?

Če pomislim, kako sem videla in razumela medicino takra...

KOLUMNA: Končno dež

Dobra novica za izsušeno zemljo, še boljša pa za nas vr...

V njihovih čevljih

Nekega dne bomo v njihovih čevljih.

Razmišljanja: Odvisnost od zdrave hrane

Hrana ima v našem življenju prav posebno mesto. Nujno p...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.