Možev zdravnik

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Povejte, gospod zdravnik,« je rekla tiho Neža in ga proseče pogledala.
Konrad je občutil, kako veliko moč ima. Žena njegovega pacienta je bila v tistem trenutku tako nebogljena, povsem odvisna od njegovih besed.
»V najslabšem primeru bi bila potrebna težka in zapletena operacija. Njen izid pa ni vnaprej določen,« je resno povedal Konrad.
»Ampak, to je v najslabšem primeru, kajne?« je ponovila Neža in prestrašeno gledala.
»Da, seveda. Še vedno upam, da vaš mož nog ne čuti zgolj zaradi udarcev. Več bo seveda razvidno v prihodnjih dneh in iz pregledov, ki jih bomo opravljali. Vsekakor se bom potrudil za moževo okrevanje,« je kimal Konrad.
»Če bi bila potrebna operacija…« je vprašala Neža.
»Če bi bila potrebna, sem jaz najboljši za izvedbo te. Upam, da ne bo potrebna. Če bo, se bom nadvse potrudil. Toda, gospa Hren, nikar se ne obremenjujte s tem že sedaj. Počakajva. Verjamem, da se bo rešilo tako, kot je prav, samo od sebe. Če bo potrebno, bomo o tem govorili kasneje. Vsekakor možu vlivajte upanje in ne mislite na najslabše,« jo je tolažil.
Neža je vstala, dala Konradu roko in se mu zahvalila. Obrnila se je in odšla do vrat, nato pa do moževe sobe. Konrad je sedel nazaj na stol. Moral si je priznati, da je bila neznansko privlačna. Kdaj je bil nazadnje z žensko? Odkar je bil ločen, je minilo šest let. Resne veze potem ni imel. Tu in tam je mimo prišla kaka ženska za eno noč. Star je bil petinštirideset let, že od nekdaj so mu bila všeč mlajša dekleta od njega. Neža je bila prava za igro v njegovih sanjah. Toda vedel je, da njo ne zanima. Zanjo je bil le zdravnik njenega moža. A bila je povsem odvisna od njega, od njegovih besed in njegovega znanja. In ljubila je svojega moža, o tem ni bilo dvoma, videl je njene poglede namenjene njemu. In zdravje njenega ljubega moža, je bilo v njegovih rokah. Bi zanj naredila vse? Konrad se je ob teh besedah nasmehnil in se udobno namestil v naslonjač.
Neža je tiho stopila v sobo, kjer je ležal Tomaž. Spal je in ni se predramil, ko je vstopila. Previdno je sedla na rob njegove postelje in ga opazovala. Še vedno je bil isti, kot tistega dne, ko sta se spoznala, kot takrat, ko se je vanj zaljubila in bila prepričana, da bo postala njegova žena. Šlo ji je na jok, toda ni hotela jokati. Ostati je morala močna, ga spodbujati in mu vlivati upanje. Sicer pa ji je zdravnik zatrdil, da je možno še vse, da je mogoče, da nog ne čuti le zaradi močnega udarca. Ni si predstavljala, da Tomaž ne bi mogel več hoditi. Ne bi mogel opravljati svojega poklica. Ne! Misli je odgnala stran, niti premišljevati ne sme več o tem! Zastrmela se je skozi okno. V mislih je prosila boga, naj jima stoji ob strani.
Tomaž se je počasi pričel prebujati. Ko je odprl oči, se je zazrl v svojo ženo. Nežno se je nasmehnila in ga pobožala po laseh.
»Tako lepa si,« je zašepetal.
Neža je spustila pogled in zardela. Njegove besede so ji vedno prišle do srca.
»Si dolgo tu?« je vprašal.
»Ne, prišla sem pred pol ure. Govorila sem z zdravnikom,« je rekla.
»Kaj pravi?« je vprašal Tomaž.
»Da je najbrž kriv le močan udarec, da ne čutiš nog. Pravi, da bo še vse dobro, da je on najboljši specialist za te reči in da se bo potrudil zate,« je kimala Neža in poskušala še sama verjeti besedam.
Tomaž je prikimal: »Potem najbrž ne bom več dolgo tu!«
»Si danes bolje?« je vprašala.
»Nog še vedno ne čutim,« je odkimal.
V sobo je vstopila sestra: »Gospod Hren, odpeljati vas moram na preiskave!«
Neža je stopila zraven okna. Za sestro je v sobo vstopil še zdravnik Konrad. Pripeljal je voziček in skupaj s sestro sta ga naložila nanj. Neži se je zdel tako nemočen, ni prenesla pogleda nanj, preveč jo je bolelo. Bilo jo je strah in proseče se je zazrla v zdravnika.
»Vse bo še dobro, gospa,« ji je šepnil.
»Sedaj je najbolje, da odidete domov. Preiskave se bodo zavlekle. Pridite spet popoldan,« ji je prijazno povedala sestra.
Neža se je poslovila od moža in počasi odšla.
Doma je sedla v velik naslonjač in strmela predse. Ni bila lačna, misli so ji švigale sem ter tja. Ni vedel, kako naj zapomni teh nekaj uric. Popoldan, ko bodo imeli več izvidov, bo odgovor vsekakor bližje. In čas se je vlekel v nedogled.
Malo pred četrto uro je spet stopala po hodniku.
»Gospa Hren, gospod zdravnik vas že pričakuje. Kar v njegovo pisarno vstopite,« ji je prijazno sporočila sestra.
Neža se je odpravila tja. S tresočo roko je potrkala in vstopila.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.