Možev zdravnik (5/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Za moževo okrevanje bom naredila vse,« je rekla.
»Veseli me,« je bil zadovoljen. Stopil je do nje in jo pobožal po laseh. Najraje bi ga brcnila in se mu zakadila v obraz, toda ostala je mirna.
»Kdaj lahko računam na vaš obisk?« je vprašal.
»Po uspešno opravljeni operaciji,« je trdno odločeno rekla in ga pogledala v oči.
»Aaa, torej, ko bo uspeh zagotovljen. In kako naj vam verjamem?« je vprašal.
»Verjemite, kar obljubim, izpolnim,« je rekla resno.
»Verjamem vam, toda vseeno bi bilo dobro, če bi dobil nekaj vnaprej. Saj veste, za zagotovilo,« je pričel.
Neža je vstala, stopila je k njemu in se tesno privila ob njegovo telo. Prilepila je svoje ustnice na njegove in ga strastno poljubila. Zanjo je bila le igra, nekaj kar je večkrat počela na odru gledališča. On tega ni vedel.
»Verjamem vam. Česa takega ne bi mogli narediti, če bi lagali,« je šepetal in jo božal po telesu.
Odmaknila se je. Odšla je do vrat, se obrnila in rekla: »Po operaciji!«
Konrad je bil v devetih nebesih. Težko je čakal na trenutke, ko bo njegova. Bil je prepričan, da se mu bo popolnoma predala. In odločil se je, da bo napel vse moči, da bo operacija res uspela. Toda vedel je tudi, da sploh ni tako zelo komplicirana, kot je dejal njej. Hotel jo je le dobiti in uspelo mu je.
Po tednu dni, ko je bilo Tomaževo stanje nespremenjeno, je bil čas, da ga operirajo. Neža je sedela ob njegovi postelji in ga hrabrila. Njega in sebe.
»Ljubim te, pa naj bo, kar bo,« mu je šepetala.
»Vse bo dobro, vem,« je kimal Tomaž in jo objemal.
»Skupaj sva, to je pomembno,« je govorila Neža.
Prišli so ga iskat. Spremljala ga je vse do operacijske sobe.
»Tu bom. Čakala bom, da se zbudiš,« mu je rekla in se poskušala nasmehniti.
»Nikar ne skrbite, gospa Hren, operacija bo uspela,« je dejal Konrad, preden je vstopil v operacijsko. Pomežiknil ji je in se ji nasmehnil.
Neža je spregledala njegove namige. Odšla je v čakalnico. Sedla je in čakala. Uro, dve, tri.
Potem je v čakalnico vstopil Konrad. Skočila je pokonci.
»Uspešno. Vaš mož bo spet lahko hodil,« je prikimal.
»Hvala bogu,« je zašepetala. Če ne bi bil tako nagnusen, bi ga najbrž objela od veselja.
»Sedaj je vrsta na naju. Zmenek imava, kajne?« je pričel.
»Ko ga vidim. Ko se prepričam, da Tomaž čuti nogi,« je pričela.
»Ne, takoj!« je odvrnil. »Ne bom več čakal!«
»Ko vidim svojega moža,« je vztrajala.
»Prav. Toda potem sem na vrsti jaz. Zahtevam plačilo,« je pričel.
»Dobili boste plačilo,« je prikimala Neža. In stiskala pesti.
Tomaž je tistega dne spal. Neža se je odpravila proti domu. Bila je srečna, ob enem pa zaskrbljena. Bo njen načrt uspel?
Poklicala je sestro. Njena sestra je bila nekaj let starejša, samska, povsem predana delu.
»Maja, potrebujem tvojo pomoč,« je rekla, ko se je na drugi strani telefonske veze oglasila njena sestra.
»Pridem do tebe?« je vprašala Maja.
»Čimprej, prosim. Nujno je,« je pritrdila Neža.
Maja je bila zaposlena kot inšpektorica za mladoletne prestopnike. Neža je bila prepričana, da ji bo znala svetovati. Ko je čez dobro uro prišla, ji je Neža vse povedala.
»Ne morem verjeti,« je zmajal z glavo Maja.
»Verjemi, res je,« je kimala Neža.
»Tako le bova naredili,« je pričela Maja in ji zaupala svoj načrt.
Po dveh dneh je bila Neža povsem prepričana, da bo Tomaž hodil. Spet je čutil svoji nogi, stanje se je izboljševalo z naglico. Čas je bil, da izpelje svojo nalogo do konca. Bila je pripravljena.
Bil je večer, potrkala je na vrata pisarne Konrada. Bil je vesel, ko jo je zagledal.
»Te prej peljem na večerjo?« je vprašal.
»Ne,« je odvrnila Neža.
»Torej si tu le zato, da plačaš račun operacije svojega moža.
»Povej bolj podrobno. Ne vem, če sem te razumela, kakšno plačilo zahtevaš,« je pričela. Igrala je dobro, o tem ni bilo dvoma. Konrad ni posumil ničesar.
»Kako ne veš? Dobro veš, lisička. Želim plačilo, tak je bil dogovor. Bova opravila kar tu, v pisarni?« je pričel.
»In če rečem, da ne?« je vprašala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preživeti teden dni na invalidskem vozičku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.