Začne se z jutranjo kavo.
Z ženo sediva za mizo in uživava ob prijetnem vonju kave in nikoli se ne bom mogel odločiti, kaj mi bolj prija - okus kave ali njen vonj. Iz tega sanjarjenja me prebudi ženin glas:
»
V trgovino boš šel, dokler pa se bo kava primerno ohladila.«
Seveda in že čakam s cekrom v roki.
»
Listek je na mizi, na njem vse piše kaj boš prinesel.«
In že hitim proti trgovini, ki je bližini. Pridem med police v Tuševi trgovini, kjer skoraj vsaka dva meseca vse prestavijo in je potrebno obletati celo trgovino, da se dokoplješ, recimo do zobotrebcev. Nič zato, saj imam listek, toda smola, listka ni. Ni ga in ni. Smešno, listka mi ni dala, da mora biti tako pozabljiva. In že sem na poti domov.
»
Kaj si že doma, kje pa imaš robo?« so letela vprašanja.
»
Saj mi nisi dala listka!« sem užaljen.
»
Listek je na mizi, sem ti ja povedala. Pa kar pusti, bom pozneje sama šla v trgovino. Sedaj pa pojdi v klet po repico.«
Že skačem po štengah v klet. V kleti pa se zamislim pred policami. Kaj mi je naročila, kaj hoče, da ji prinesem? Olje ali kis? Olje rabi, kis sem ji včeraj prinesel. Veselo se vrnem v kuhinjo, prepričan, da sem le še za nekaj koristnega pri hiši in razigrano postavim steklenico olja na kuhinjsko mizo.
»
Kje imaš pa repico? Olje si mi včeraj prinesel.«
Bil sem verjetno podoben koprivam po slani. Pri sebi pa sem si mislil, kaj mi je le dala v kafe, da mi danes vse narobe gre. Ko je videla, da sem tako pokropan, je nadaljevala s svojim nežnim glasom, kot da ima opravka z vnuki.
»
Oh, kar spij v miru kavo do konca, bom kar sama šla v klet.« In gre v klet. Nekaj časa tišina, nato klic iz kleti.
»
Jožek, po kaj sem te že prej poslala v klet?«
Da more biti tako pozabljiva. Luba Marija, tako je ime moji ženi, ja po repico vendar, pa ja veš, da boš kuhala repičevo župo.
Nato sledi odgovor predavateljice:
Malo se zamisli in reče: ne, demenca to ni. Če pa bi vi prišli iz kleti in bi vas žena vprašala kje je krompir, pa bi se vi začudili, kakšen krompir. Pa saj si šel v klet po krompir, pa bi vi odgovorili, da v kleti sploh niste bili - to je pa potem že demenca. To kar se pa vam dogaja, je pozabljivost.
Hvala bogu, sem žarel od sreče, saj pozabljivost ni taka reč. Lahko bom v miru zjutraj pil kavo. Pa mi ne bo treba ne v klet, in tudi v trgovino me ne bo več pošiljala.
Pa sem bil še malo radoveden: Spoštovana gospa, sem bil vljuden, omenili ste, da demenco delijo v pet stadijev, in prosil sem jo še za eno pojasnilo. Kaj je to, nekoga prosim, da mi nekaj naredi. Pa ena, dve prošnji pa nič, kot da ne slišijo. Samo prijazno me gledajo, kar je seveda zelo lepo. To je pa tudi vse. Povejte mi prosim, v katerem stadiju so te osebe? Odgovor je bil kratek, prepričljiv. To je pa že drugi stadij. Zahvalim se in rečem, zdaj bom z gotovostjo lahko svojim mladim doma povedal v katerem stadiju so.
Pripoved Jožeta Prednika je bila izbrana med deset najboljših na natečaju »Mladost je norost, starost je modrost – čez vodo skačeta oba«, za naj humorista ali humoristko, ki sta ga razpisala spletni portal MojaLeta.si in 15. Festival za tretje življenjsko obdobje.
Še več boste našli tukaj.