Obiskovalka je na široko odprla usta in zajela sapo:''Duška draga! Upam, da se šališ! Nihče pri zdravi pameti danes ne piše humoresk. Vsaj pri nas ne!''
Začela je kriliti z rokami, pogled, ki mi ga je namenjala, pa je izdajal, da prekleto resno misli.
''Večjega govna kot je humor, v literaturi ne boš našla!'' je sikala.
''Ne bodi tako prekleto elitistična!''vzkliknem,''konec koncev sodelujem le na nekem nepomembnem literarnem natečaju. Brez veze pravzaprav …''
''A ti sploh kdaj razmišljaš s svojo glavo?'' se ni dala zmesti.
''Pozabljaš, koliko let sva se mučili, preden te je slovenska literarna srenja pričela jemati resno. Napisati si morala sedem knjig, da so te kritiki opazili in te nagradili. Klečeplazila sem pred mnogimi, da so te postavili ob bok Cankarju, Frančiču in Govekarju! Peter Lazar je šele po posredovanju…pač, nekoga, ki ga poznam, v Sobotni prilogi zapisal, da bolj izostrenega peresa, ki bi znalo tenkočutneje razumeti vibracije slovenske duše, v tem prostoru še ni bilo. In ti, tepka vseh tepk, hočeš sramotno zavreči vse, kar sva z muko ustvarili!''
Imelo me je, da bi zajokala od bridkosti, ki mi je nenadoma napolnila srce. Bog se usmili, res bi se lahko zgodilo, da me zaradi te preklete humoreske- bog ne daj, da bi bila celo izbrana za najboljšo, France Jugovic niti pogleda ne več. Kaj pogledal - niti povohal me ne bi! Pljunil bi name, ker bi si drznila obrniti hrbet plemenitemu stokanju in javkanju, depresiji in veličini samomorilnosti slovenskega naroda.
Judita Uršič bi mi vzvišeno obrnila hrbet, nikoli več ne bi oblekla črne obleke, si nadela črnih uhanov ter obula črnih čevljev, preden bi na televiziji govorila o moji zadnji knjigi ''Požrl jo je somrak''. Njene besede….neutolažljivi človeški rod, pogreznenje v svetove absurdnega obupa, v svetu polnem bolečine in trpljenja, v katerem je treba plačati veselje in poravnati račune z ostrim rezilom noža, ki prepara dušo in srce…bi bile namenjene drugi pisateljski veličini – ne meni.
''Si pozabila, da te mislijo predlagati za Prešernovo nagrado, madonca?''
Jedrt je položila svojo hladno dlan na moja razbeljena ramena.
''Pazi na svoje dostojanstvo, na imidž, ki si ga ustvarila, jebemti!''
S stisnjenimi ustnicami je ob meni vztrajala toliko časa, dokler nisem vsega, kar sem napisala, pobrisala. In ji potem obljubila- pri možu, otrocih, vnukih, sladoledu in čokoladni torti- pri vsem torej, kar imam najraje, da se bom pisanju ničvrednih humoresk izogibala kot hudič križu.
''Prisežeš?'' je grozeče zamrmrala, ko je že držala za kljuko.
''Seeeeveddda,'' sem zajecljala.
Že misel, da bi snedla dano besedo, se mi je zdela groteskna.
''Pridna, takšno te imam rada!'' se ji je oddahnilo, preden me je objela in poljubila na lice.
''Hm, o čem pa si hotela pisati''' jo je le premagala radovednost, preden se je poslovila in odvihrala skozi vrata.
Zardela sem.
''O facebooku. Pa o tem, kako se je nekdo zaljubil v mojo fotografijo in me povabil na zmenek…''
Bilo je, kot bi se za trenutek ustavila celo ura.
Jedrt se je z očmi sprehodila po meni, od glave do peta, se za trenutek ustavila na sivih nitkah v laseh in na zaobljenih bokih, polomljenih nohtih (zarana sem plela na vrtu, pa jih nisem utegnila urediti), zmahedranih copatih in na dlakah pod nosom, ki sem jih pozabila populiti.
''Draga moja,'' je nazadnje zinila,''če bi pa to vedela….napisano bi bila verjetno tragedija in ne komedija!''
In je šla.
Pripoved Milene Miklavčič je bila izbrana med deset najboljših na natečaju »Mladost je norost, starost je modrost – čez vodo skačeta oba«, za naj humorista ali humoristko, ki sta ga razpisala spletni portal MojaLeta.si in 15. Festival za tretje življenjsko obdobje.
Še več boste našli tukaj.