Na deželi (3/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
V dnevni sobi na peči sta samevala materin vzglavnik in odeja. Na mali omari je bil črno bel televizor, zraven miza polna časopisov. V kotu je stala velika omara, v kateri je imela mati svoja oblačila. Jaz sem imela svoja v svoji mali sobici. Vse dokler jih mati ni nabasala v moj mali kovček, ki je odšel z mano v rejo.
Sprehodila sem se do kuhinje. Nekaj omaric, star štedilnik, umazano korito. Tako, kot nekoč. Nič novega, nobenih sprememb po vseh teh letih.
Oklevala sem. Naj vstopim tja, kjer je bila nekoč moja soba. Kaj je tam hranila potem, ko mene ni več bilo? Jo je uporabljala? Jo je pustila nedotaknjeno?
Bala sem se. Bala sem se vstopiti in odkriti, če sem ji pomenila vsaj malo, vsaj drobtinico.
Prijela sem za staro kljuko. Vrata so se škripajoče odprla. Zabolelo me je v želodcu. Lahko bi vedela. Mati je hranila tam odvečno kramo. Odvečno kramo brez vrednosti.
Ne duha ne sluha o moji postelji, o mojih punčki iz cunj, ki mi jo je mati pozabila dati zraven. O dragocenostih, ki sem jih našla v naravi in tako skrbno hranila. Ničesar, kar bi spominjalo name. Ničesar, kar bi dokazalo, da sem nekoč že bila tam.
Odšla sem iz hiše in sedla na klop pred njo. Globoko sem zadihala. Sonce je prijetno grelo. Tedaj me je prešinilo. Kmetija. Tista kmetija, kjer sem vsako jutro molzla krave in dobila mleko. Najbrž še stoji. Kdo ve, je dobra kmetica še živa? Že takrat se mi je zdela stara, koliko let naj bi potem imela sedaj?
Odpravila sem se po poti navzgor. Kmalu sem zagledala rdečo streho, nato vso kmetijo. Prenovili so jo, povečali so hlev. Nasmehnila sem se. Lepi spomini so me vezali nanjo. Ustavila sem se.
Hm, kaj naj rečem? Kdo sem in zakaj sem prišla? Povedala bom resnico. Mogoče se me bo kdo spomnil.
Odšla sem naprej. Iz hleva so se oglašale krave, po dvorišču so se sprehajale kokoši. Ob hiši je počival pes. Moja prisotnost ga ni motila. Le rahlo je dvignil glavo, me z enim očesom pogledal, nato pa omahnil nazaj. Najbrž se mu nisem zdela nevarna.
Iz hiše je stopila ženska mojih let. Z zanimanjem me je gledala.
»Dober dan,« sem pozdravila.
»Pozdravljeni,« je odvrnila.
»Najbrž se ne poznava. Nekoč sem bila vsak dan tu. Ko sem bila še otrok. Bogatajeva žena še živi tu,« sem vprašala. Spomnila sem se, da so se tako imenovali.
»Tinka? Mama Tinka? Še,« je pokimala ženska.
»Še? Jo lahko vidim,« sem veselo rekla.
»Poklicala jo bom,« je prikimala in vstopila v hišo.
Čez nekaj trenutkov je na prag stopila starka. Počasi je dvignila glavo proti meni. Rahlo se je nasmehnila.
»Klara. Mala Klara,« je prikimala.
Nisem mogla verjeti, da me je prepoznala.
Sedla je na klop in jaz zraven nje. Prijela me je za roko. Bila me je zelo vesela.
»Klara. Si se vrnila? Oh, kako si zrasla,« je govorila Tinka.
»Pustila vaju bom. Le v miru se pogovorita,« nama je rekla ženska mojih let in odšla proti hlevu.
»Prišla sem le toliko, da prodam…« sem pričela.
»Prodaš. Hm,« je kimala.
»Spomnila sem se na kmetijo, na vas. Kot otrok sem prihajala sem,« sem rekla.
»Nisem pozabila. Smilila si se mi, zato sem ti vedno dala mleko,« je govorila Tinka.
»Lepe spomine imam na vašo kmetijo. Pogrešala sem jo,« sem ji rekla.
»Takrat smo bili vsi šokirani. Kaj takega od tvoje matere nismo pričakovali. In ničesar nismo mogli narediti,« je govorila Tinka. Njen glas je bil žalosten.
»Vem,« sem prikimala.
»Povej kako si se imela. Govori o sebi,« je rekla.
Povedala sem ji. Tinka je zbrano poslušala in kimala.
»Tu se je veliko spremenilo. Moj mož je pokojni že deseto leto. Kmetijo vodi moj sin. Saj se spominjaš Francija in Tonija, kajne,« je vprašala.
Seveda sem se. Z njima sem se igrala kot otrok. Franci je bil leto starejši od mene, Toni je bil dve leti mlajši od mene. Prikimala sem.
»Franci vodi kmetijo. Njegovo ženo si že spoznala,« mi je razložila Tinka.
»In Toni,« sem vprašala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.