Na dopust (2/5 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Dan pred odhodom smo pripravljali prtljago. Prej, ko smo hodili na morje, sem bila sama glavna pri urejanju prtljage, pri načrtovanju ure odhoda. Sedaj je bilo to delo Sergeja.
»Vzemi najnujnejše, ne pozabi, da kar boš vzel, boš potem tudi sam nosil! Ura odhoda je ob petih zjutraj, v gore se odpravlja zgodaj,« je ves dan prej razlagal in nam našteval, kot pravi pustolovec.
»Mami, misliš, da bi bilo res bolje, če bi odšli na morje?« je moj najmlajši sin Jurij pričel dvomiti v uspešnost dopusta.
»Nikar ne skrbi, Jurij,« sem ga tolažila.« Boš videl, da bo prav zabavno!«
In sama pri sebi sem menila, da če se bosta otroka do časa naveličala in hotela domov, bo še vedno ostalo nekaj časa, da bi odrinili na morje. Da, do zadnjega nisem nameravala vreči puške v koruzo. Še vedno sem upala, da bom tudi letos videla morje.
Jurij in Vojko sta dan pred odhodom odšla spat že zelo zgodaj. Ob deveti uri sta bila v postelji, pred vrati njune sobe sta bila pripravljena dva nahrbtnika z najnujnejšimi stvarmi.
S Sergejem sva odšla na teraso. Večer je bil topel in v miru sva pila vsak svoj kozarec hladnega piva.
»Boš videla, Katarina, da bo super,« je pričel moj mož.
»Misliš? Upam, da bosta otroka uživala,« sem kimala.
»Ti je res tako hudo, ker letos ne bomo šli na morje?« je vprašal in me objel.
»No, bom že preživela. Sicer pa, kjer ste vi trije, tam je lepo, pa je popolnoma vseeno kje smo,« sem mu povedala. Res sem tako menila. Ni bilo bitno, kje smo, le da smo bili skupaj in da smo se imeli lepo.
»Veš, naš dopust sem planiral tako, da bo za vsakega nekaj. Nameraval sem ti pokazati čudovito jezero, ki je vklesano v gore. Nanj sije sonce in voda je prav prijetna. Tam bomo ostali nekaj dni in lahko se bomo kopali. Vidiš, nisem pozabil nate,« je pričel.
»Saj vem, Sergej! Imela se bom lepo,« sem pokimala.
Ura je bila pet zjutraj, kot bi mignil. S težavo sem odprla oči in zavzdihnila. Sergeja že davno ni bilo več v postelji. Pred hišo je spravljal prtljago v avto. Uredila sem se in zbudila otroka. Nato smo odšli v kuhinjo. Na mizi nas je že čakal zajtrk, na štedilniku je bila vroča kava. Kmalu se nam je pridružil tudi Sergej.
»No, pustolovci, ste pripravljeni na nora doživetja?« je vprašal ves na trnih.
»Mhm,« smo vsi trije v en glas vzdihnili.
»No, no, malce več veselja pričakujem,« nas je spodbujal.
Počasi smo pojedli in se odpravili do avta, Sergej je bil poln energije in priganjal nas je, naj vendar pohitimo in se pripravimo na čudovito pustolovščino, ki je brez njega sploh ne bi odkrili.
Vozili smo se skoraj štiri ure in ob deveti uri dopoldan smo končno prispeli do točke, kjer naj bi pustili svoj avto. Oprtali smo vsak svoj nahrbtnik in čakali na nova navodila glavnega pustolovca.
»Sedaj pa gre zares. Hodite hitro in za menoj. Med potjo vam bom razložil kam gremo in kako bo potekal dan. Za vsak dan imam pripravljen načrt. Vidite, v teh gorah sem včasih preživljal s svojim očetom najlepše dni. In sedaj boste tudi vi priča nečemu nepopisnemu,« je hitel.
Zvrstili smo se v kolono. Prvi je šel Sergej, za njim Vojko in Jurij, zadnja sem šla jaz. Sinova sta se mi kar malce zasmilila. Nosila sta težke nahrbtnike in sopihala za Sergejem.
»No, bo kmalu odmor?« je že čez pol ure pričel Jurij.
»No, no! V gorah smo, med hojo uživamo.Prva točka, kjer se bomo oddahnili je še daleč,« je bil precizen Sergej.
Jurij je zastokal, me žalostno pogledal. Toda sama sem le skomignila z rameni in mu zašepetala: »Saj bo kmalu!«
Po uri hoje po strmi poti, je Jurij obupal. Jezno je vrgel svoj nahrbtnik na tla in zacepetal z nogami: »Ne grem naprej!«
Sergej se je ustavil in ga začudeno pogledal: »Kako ne?«
»Utrujen sem, rad bi jedel, hočem počitek,« je vzdihoval Jurij.
»Še malo, še čisto malo in del poti bo za nami. V gorah moraš biti vztrajen,« ga je hrabril Sergej.
Sama sem molčala, nisem hotela posegati v njun pogovor.
»Zakaj ne bi počivali tukaj? Zakaj moramo počivati ravno tam, kjer si si zamislil ti?« ni odnehal Jurij.
»Zato, ker moraš biti v gorah strog do sebe. Ne smeš omagati, gore zahtevajo natančnost in poznavanje,« je vztrajal Sergej in se počutil res pomembnega.
»Jaz bi vseeno malce posedel tu,« je vztrajal Jurij.
»Če bomo sedeli tu, potem bomo na prvi točki morali hitreje dalje. Kakor hočeš. Lahko sedimo tu in na prvi točki samo malce postanemo in gremo takoj dalje. Lahko pa gremo dalje in se imamo na prvi točki lepo,« je zakompliciral Sergej.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Kolikokrat podarite rože sebi?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Vsak dan hodi gledat sončni zahod

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Irena Dolinšek - IR1

Irena Dolinšek - IR1
upokojena organizatorka dogodkov


"Ljudje se moramo čim prej otresti strahu pred staranjem in delom življenja v penziji! Pomembno je, da sprejemamo vse stopnje razvoja v svojem življenju in izkoristimo njihove prednosti, saj je teh v vsakem obdobju življenja veliko, če jih le vidiš."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.