»In kje je prva točka?« je vprašal Vojko, ki je bil do sedaj tiho.
»Še malce naprej,« je povedal Sergej.
»Prav, potem pojdimo do tvoje prve točke,« je odločil Vojko.
»Ne morem več nositi nahrbtnika,« je povedal Jurij.
»Si dal vanj le najnujneje?« je vprašal Sergej in ga odprl. V njem je bilo cel kup neuporabnih reči.
»Vse potrebujem,« se je uprl Jurij, ko je Sergej zlagal na tla knjige in stripe in video igrice in volkman in kasete ter ostalo šaro.
»To je zate najnujneje?« je bil Sergej osupel.
Jurij je kimal, jaz in Vojko sva se smejala.
»Vse kar ne potrebuješ, bomo zavili v plastično vrečko in pustili tu pod drevesom. Nihče ti ne bo vzel. Ko se bomo vračali proti domu, pa boš pobral,« se je domislil Sergej.
»Ne, ni govora!« se je uprl Jurij in žalostno gledal.
»Potem pa nosi vso kramo,« je bil sedaj Sergej že jezen.
Jurij je cepetal pred svojim nahrbtnikom in nas gledal. Sedla sem na svoj nahrbtnik in čakala, kakšen bo izid. Končno se je Jurij vdal in izpraznil svoj nahrbtnik. Potem je bil seveda enkrat lažji. Odrinili smo dalje.
Sergej se je po skoraj treh urah hoje ustavil na lepi točki, s katere se je videlo v dolino. Jasa je bila ogromna in čista, izpod mehke trave so se kazale majhne skale.
»Tu je naša prva točka,« je povedal in globoko zadihal ter se postavil pred nas.
Utrujeno smo vrgli nahrbtnike na tla in se sesedli po travi.
»Koliko časa si nam odmeril za počitek?« sem ga vprašala. Zadovoljno sem ležala v travi in zaprla oči. Sonce mi je prijetno grelo v obraz.
»Danes bomo tu postavili šotora. Jutri zjutraj pa odrinemo dalje. Jutri bomo odšli do jezera. Tam bi lahko bili nekaj dni,« je povedal.
»In zakaj se potem nismo ustavili, ko je Jurij želel, če ne gremo naprej?« sem vprašala.
»Ker se je v gorah potrebno držati določenega načrta,« je bil pameten.
Jaz in Jurij sva ležala ta travi, Vojko in Sergej sta postavljala šotora. V enem naj bi spala jaz in Sergej, v drugem, nekoliko manjšem pa otroka.
»Zakurili bomo ogenj, spekli bomo hrenovke. Lahko pogledamo tudi, če bomo našli kaj gozdnih sadežev,« je pričel Sergej.
»Si lahko najprej malo oddahnemo?« je bil siten Jurij.
»Lahko,« je tokrat Sergej prikimal.
Sedla sem in se razgledala okrog. Res je bilo čudovito. Le nekaj metrov za našo jaso, se je pričel gozd, ki pa se je vzpenjal strmo navzgor. Med njim je bilo skalovje, pri strani je tekel majhen potoček.
Sergej ni tratil časa. Takoj se je lotil gradnje ognjišča in nato nabiranja dračja.
»Zakaj ne sedeš malo zraven mene in si oddahneš?« sem ga vprašala.
»Ni časa, draga moja, ni časa,« je govoril in navdušeno skakal po grmovju in iskal primerne ostanke lesa za ogenj.
Vojko in Jurij sta raziskovala okolico in se igrala, jaz sem počivala, Sergej je bil ves v zagonu.
Čez čas, ko sta bila otroka že pošteno lačna, je zakuril majhen ogenj in spekel hrenovke. Nabral je celo meni neznane koreninice in nam zagotavljal, da so zelo zdrave in da imajo okus po čebuli. Čeprav je bil njegov govor zelo prepričljiv, smo se ostali trije le pačili nad njimi in jedel jih je sam in nam govoril, da ne vemo kaj zamujamo in da sploh ne znamo živeti z naravo.
»Naravo morate začutiti, postati mora del vas in ugotovili boste, da lahko v njej preživite popolnoma goli,« je zasanjano razlagal.
»Pogrešam svojo video igrico,« je njegov govor prekinil Jurij in zahihitala sem se.
»Pha, povsem mestne otroke imaš, draga Katarina,« mi je povedal in odkimal.
Seveda, kadar nista poslušala njega, takrat sta bila le moja, kadar pa sta počela kaj, kar je bilo po godu njemu, takrat sta bila le njegova.
Dan se je prevesil v popoldne. Po trati se mi ni več ljubilo poležavati. Vstala sem in se sprehodila okrog jase.
»Gremo na sprehod?« sem vprašala in jih pogledala. Jurij in Vojko sta igrala igro s kamenčki, Sergej se je udobno namestil pred šotor in dremal.
»Ne,« so kratko odvrnili.
»Potem grem sama,« sem rekla.
»Pojdi, toda ne predaleč. Ne pozabi, da nisi vajena narave in da se lahko izgubiš,« mi je resno povedal Sergej.
»Lepo te prosim! Stara sem triintrideset let, verjemi, ne bom se izgubila v tvoji naravi, če naredim nekaj korakov,« sem zatrdila.