»Elvira je očitno res prava za našega Mirka,« je kimala Špela.
»Zelo v redu ženska je. Saj jo boš spoznala. V nedeljo prideta k nam na kosilo,« sem ji povedala.
V nedeljo sem že zgodaj dopoldan pričela s pripravo kosila. Rada sem kuhala in rada sem preizkušala nove jedi, zato je bilo kosilo res čudovito. Mirko in Elvira sta hvalila mojo kuho.
»Vedno sem rad prišel sem na kosilo, sestrica me vedno takole razvaja,« me je pohvalil Mirko.
»Vsekakor me boš morala par stvari naučiti. V kuhanju res nisem doma,« je priznala Elvira.
Seveda, Elvira je veliko potovala, časa za kuhanje ni bilo. Zame je bilo drugače, firmo smo imeli doma in delo sem si porazdelila čez dan. Tako sem lahko vmes naredila vse potrebno po hiši in skuhala kosilo. Vedno, ko je Špela prišla iz šole domov, je prišla v pospravljeno stanovanje in kosilo jo je vedno čakalo. Špela ni imela nobenega dela, njena edina skrb je bila učenje. K sreči ji je šlo dobro.
Tokrat je zamujala, bila je pri prijateljici in čeprav mi je obljubila, da bo do kosila nazaj, obljube ni držala. Večkrat sem jo morala poklicati po telefonu, da se je prikazala.
»No, mala, kje hodiš,« jo je pozdravil Mirko, ko je vstopila.
»Goste imamo, draga dama. Lahko bi pokazala nekaj več resnosti,« je bil jezen nanjo Emil.
»Saj je samo Mirko,« se je namrdnila in sedla za mizo. Pogledala je proti Elviri in najprej je bilo na njenem obrazu začudenje.
»Elvira, to je najina hči,« sem ji ponosno predstavila Špelo.
»Me veseli,« je bila Elvira prijazna. Podala ji je roko in Špela je nekaj nerazločno zamrmrala nazaj.
»Špela,« je bil ogorčen Emil.
»Je že dobro! Razumem jo, sedaj je v tistih letih,« se je smehljala Elvira.
Ves čas kosila je bila Špela tiho. Počasi je jedla in na skrivaj pogledovala k Elviri. Opazila sem, da jo ocenjuje.
Po kosilu je Špela odšla v sobo, mi pa smo sedli v dnevno in pili kavo. Šele sredi popoldneva sta se poslovila.
Ko sta odšla, sem pričela pospravljati po kuhinji, Emil je skočil v pisarno. Imel je še nekaj dela.
V kuhinjo je vstopila Špela in sedla za mizo.
»Poznam jo,« je pričela.
»Koga? Elviro,« sem vprašala.
»Aha, in nimam dobrega mnenja o njej,« je začela.
Prenehala sem pospravljati. Čakala sem, kaj mi bo povedala.
»Ona je kriva, da sta se starša Lucije ločila,« mi je povedala.
Medlo sem se spominjala, ko mi je pravila o svoji sošolki. Bilo je slabo leto od tega. Pravila mi je, da je imel njen oče ljubico.
»Si prepričana, da je bila Elvira,« sem vprašala.
»Popolnoma. Lucija in jaz sva ju nekoč videli. Sedela sta v baru in se na vso moč poljubljala,« je razlagala.
»Hm, kar ne morem verjeti,« sem odkimala z glavo.
»Verjemi, ta je bila,« je dodala Špela, vzela jabolko in izginila.
Mešani občutki so napolnili mojo glavo. Nikoli ji je bi prisodila kaj takega. Bila je tako….popolna. Sicer pa, vsak se lahko zmoti. Četudi je bila ona, je sedaj to preteklost. Sedaj ima Mirka in z njim je srečna. Sicer pa najbrž ni vedela, da je bil Lucijin oče poročen. Vedno je kriva ženska! Ni prav. Ne smem ji delati krivice. Sicer pa, mogoče mi bo nekoč sama vse razložila.
Čas je tekel dalje, z Elviro sva postali res pravi prijateljici. Kadar je imela čas, kadar ni potovala ali bila z mojim bratom, se je ustavila pri meni. Večkrat sva šli skupaj nakupovat, na kavo ali na večerjo. Imeli sva se res čudovito, povedali sva si vse. Bila sem zelo srečna, da sem dobila pravo prijateljico, ki je bila ob enem še bodoča žena mojega brata.
O Mirku je vedno govorila le najboljše, prav oboževala ga je. Vedno, kadar sva se dobili, ga je omenjala, kar mi je seveda ugajalo. Uvidela sem, da mojega brata res močno ljubi.
»Komaj čakam, da bova imela otroke. Res si jih želim. Pa tudi leta me že preganjajo! Če hočem imeti dva, bova morala pohiteti,« je govorila.
»Kaj sploh še čakata,« sem rekla.
»Saj vem, ukrepati morava zdaj,« se je smejala.
Tako kot Elvira, je tudi Emil včasih odpotoval za par dni na službeno pot. In takrat je naneslo, da sva bila oba z Mirkom istočasno sama.
Ustavil se je pri meni.
»Kje imaš Elviro,« sem ga vprašala.
»Jutri pride, na terenu je,« mi je povedal.
»Emil tudi. Pride jutri ali pojutrišnjem,« sem povedala.
»Potem lahko izkoristiva najin prosti čas v dvoje,« je predlagal.
»Kam me boš peljal bratec,« sem bila takoj navdušena.