»Greva na večerjo in na ogled filma,« je predlagal.
»Velja!«
Šla sva in imela sva se res lepo. Mirko je ves čas govoril o Elviri, o tem, kako sta srečna.
»Moti me le, ker še noče imeti otroka,« mi je priznal.
»Čudno,« sem bila presenečena.
Pogledal me je, zato sem nadaljevala: »Zadnjič, ko sva govorili, mi je omenila, da hoče imeti dva, zato bosta morala kar pohiteti.«
»Hm, mogoče se je premislila,« je skomignil z rameni.
Elvira se je vrnila naslednjega dne popoldan, moj Emil šele proti večeru. Povedala sem mu, kako lepo sva se imela z bratom.
»Vidim, da me nisi pogrešala,« je dejal.
»Seveda sem te, bolj kot vse,« sem dahnila in ga objela.
»Dokaži,« je zvito dejal in me odvedel v spalnico. Oh, ta moj možek!
Ko je Emil odšel naslednjič na službeno pot, je na pot spet odšla tudi Elvira. Res zanimivo naključje!
»Spet sva oba sama,« sva ugotovila z Mirkom.
»In spet lahko izkoristiva večer,« je dodal Mirko.
Odkar sva zadnjič odšla na večerjo in v kino, je minilo dobrih štirinajst dni. In med Mirkom in Elviro se še vedno ni nič spremenilo glede otroka.
»Vedno moram imeti zaščito. Očitno še ni pripravljena,« mi je potožil.
»Mogoče čaka na poroko. Zakaj odlašata,« sem mu rekla.
»Nekako se ne moreva uskladiti glede datuma. Elvira bi se rada poročila poleti, jaz pa jeseni!«
»Naj bo po njeno! Poletje bo prej in mogoče jo boš s tem nekoliko omehčal in bo hotela otroka. Res bi bila že rada teta,« sem mu povedala.
Tudi tisti večer je bil čudovit, oba sva uživala.
Elvira se je takrat vrnila že naslednje jutro, Emil popoldan. In spet mi je zatrdil, da me je pogrešal.
Potem ni minilo deset dni, ko je moral Emil spet odpotovati. Njegove službene poti so postajale zelo pogoste, kar me je čudilo. Je res potrebno iskati dodatnega dela? Mar ni vedno govoril, da imamo dela še čez glavo? Nekaj se ni ujemalo.
In ko je prišel k meni Mirko in povedal, da je Elvira spet odpotovala, mi je postalo vroče.
»Mirko, tole me čudi. Spet sta odpotovala na isti dan,« sem mu rekla.
Zamahnil je z roko: »Oh, nikar ne nori!«
»Saj vem, da je nemogoče, toda, se ti res ne zdi čudno?«
»Mojca, postajaš prav smešna! Ti in tvoje ugotovitve! Emil te ljubi, Elvira me ljubi. Torej?« je zaključil.
»Prav imaš, smešna sem,« sem rekla in zamahnila z roko. Prepodila nore misli. Navsezadnje je bilo res. Emil me je oboževal, Elvira je bila bratova zaročenka in moja najboljša prijateljica. Ni in ni šlo skupaj.
Tokrat sta se oba vrnila istega popoldneva.
Že naslednji dan me je klicala Elvira in me vprašala, če imam čas za kavo. Seveda sem ga imela.
Odšli sva v lokal, kamor sva vedno zahajali in prijetno kramljali.
»Kaj je sedaj, bom teta ali ne,« sem jo vprašala.
»Hm, ne vem. Sploh nama ne uspe,« je odkimala z glavo Elvira.
»Seveda vama ne, če pa mora imeti Mirko zaščito,« sem vzkliknila.
Za hip se je zresnila, nato pa vprašala: »Sta govorila?«
»Aha, ko gresta ti in moj na teren, imava jaz in Mirko skupni večer,« sem prikimala.
»Mojca, bojim se,« mi je tedaj priznala.
»Česa,« sem se prestrašila. Upala sem, da se njuna veza ni krhala.
»Bojim se otroka. Ne vem, če bom dobra mama,« je rekla.
Oddahnilo se mi je. Samo to! Oh, bala sem se, da bo prekinila z Mirkom, tako lepo smo se imeli, odkar sta bila par.
»Vsaka ženska se sprašuje to. Nikar ne skrbi. Čudovita mati boš,« sem jo tolažila.
Ko sva odhajali iz lokala, mi je zaupala, da bosta še tisti večer delala otročička. Bila sem srečna, da sem jo prepričala.
Emil je moral spet na pot. Tokrat sem mu pripravljala prtljago za tri dni.
»Zakaj za tako dolgo,« sem bila žalostna.
»Ah, ljubica, kaj pa je tri dni?! Kot bi mignil bom doma. Moram iti, obeta se dober posel,« mi je razložil.
Odpotoval je tistega dne proti večeru. Ker sem bila sama, Špela je tisto noč prespala pri prijateljici, sem poklicala Elviro.
»Žal je ni, že dopoldan je odšla na pot. Pride šele v petek zvečer,« mi je razložil Mirko.
»Tudi Emil je danes odpotoval. Pride šele v petek zvečer,« sem rekla in v trebuhu me je zabolelo.
Mirko je nekaj časa molčal, nato je spregovoril: »Kam je šel?«