Srce mi je začelo divje biti, roka se mi je zatresla. Saj ni res! Ne more biti!
»V Avstrijo,« sem mu povedala.
»Elvira pa v Italijo,« je povedal Mirko.
»Imaš številko njenega hotela,« sem vprašala.
»Ne, pokličem jo lahko le na njen mobilni telefon,« mi je rekel brat.
»Tudi jaz,« sem dodala.
»Čez pol ure bom pri tebi,« je še rekel in prekinil vezo.
Bila sem nervozna kot že dolgo ne. Kaj, če se med mojim možem in Elviro kaj plete? Ne! Izbiti si moram iz glave. Nemogoče.
Mirko je prišel in natočila sem mu pijačo. Bil je videti zaskrbljen.
»Mirko, kaj se dogaja. Je res vse le naključje? Sva midva nora ali jima preveč zaupava,« sem spraševala.
»Ne vem, Mojca. Vse skupaj je res že prav čudno. Vse bolj pogosto potuje,« je zaskrbljeno dejal Mirko.
Sklenila sem, da Mirku povem, kar mi je zaupala Špela o Elviri. Bil je vidno začuden.
»ne morem verjeti! Elvira mi je rekla, da je pred mano imela le enega moškega. Z njim naj bi bila skoraj deset let. Potem pa jo je zapustil on. Si prepričana, da Špela govori resnico,« je želel izvedeti.
»Prepričana sem,« sem prikimala.
»Če mi je zamolčala to, potem mi je sposobna zamolčati še kaj drugega,« je grenko dejal.
»Poklicala bom Emila,« sem sklenila. Zavrtela sem številko njegove mobilnega telefona. Nekaj časa je zvonilo, nato se je oglasil.
»Kje si, Emil,« sem rekla kar se je dalo prijazno.
»Saj veš, kje. Srečo imaš, da si me dobila na telefon, ravno prišel sem v hotel,« je začel.
»Zelo hitro si prispel na cilj. Si kje blizu,« sem vprašala.
»Urico od meje, zakaj,« je hotel vedeti.
»Lahko bi se ti pridružila,« sem začela. Mirko me je spodbujal in kimal.
»Mojca, ves dan bi bila sama, na sestankih sem,« je razložil.
»Nič hudega. Malce bi se sprehajala po mestu, kaj lepega bi kupila, zvečer pa bi se mi pridružil,« sem govorila.
»Ne, raje sem sam, saj veš. Pa tudi za Špelo ni dobro, da je sama doma,« se je pričel izgovarjati.
»Prav, Emil. Vidiva se v petek,« sem se vdala. Poslovila sva se in prekinila sem vezo.
»Je bilo kaj nenavadnega,« je zanimalo Mirka.
Prikimala sem, oči so se mi napolnile s solzami.
»Kaj? Govori,« je bil nestrpen.
»Vedno, kadar je odšel na teren, me je vabil s sabo. Nekoč sem šla za njim in imela sva se čudovito. Vedno si je želel, da bi ga na poti spremljala. Rekel mi je, da mu je dolgčas. Danes pa je dejal, da je raje sam,« sem povedala.
Mirko se je sprehodil po dnevni.
»Če jo pokličem zdaj, bo sumljivo. Drugače bova morala najti resnico,« je začel.
Tuhtala sva in kovala načrt pozno v noč. Potem sva oba zaspala na kavču.
Mirko je zjutraj odšel, takoj po službi pa se je spet oglasil. Še vedno sva bila oba zaskrbljena.
»Kaj, če je res,« sem ga vprašala.
»Ne vem, Mojca,« je odkimal.
»Kaj bova storila? Kako bova živela dalje,« sem se spraševala.
»Najprej se morava prepričati, da je vse res, da si ne domišljava. Potem bova ukrepala,« je govoril Mirko.
»Ko bosta šla naslednjič, jima lahko slediva,« sem rekla.
»Ti ne. Ti boš doma. Jaz ji bom sledil in če se bosta oba prijavila v isti hotel, te bom poklical,« je sklenil.
Prikimala sem. Mirko bo res nemara bolje izvedel vse skupaj.
Ko se je Emil vrnil domov, sem poskušala biti vesela in ista kot prej. Nenazadnje še nisem bila prepričana v to, da me vara. Poskušala sem si izbiti iz glave. Še vedno je bilo možno, da je vse skupaj zgolj naključje. Tudi do Elvire sem se obnašala nespremenjeno. Skupaj sva odšli na kavo, govorili in se smejali.
Potem je odšla na teren. Tokrat Emil ni šel. Ni je bilo dva dni. To, da je odšla sama in Emil ne, nama je z Mirkom vlilo nekaj upanja. Mogoče se res motiva in le blodiva, da naju najina najdražja varata.
A že v začetku naslednjega meseca sta odpotovala oba. Tokrat pa sva bila z Mirkom pripravljena. Mirko je Elviro zasledoval na njeni poti.
Elvira je odšla tistega dne dopoldan, Emil le nekaj ur za njo. Ko sem ostala sama doma, sem bila na trnih. Hodila sem sem ter tja in nervozno čakala, kdaj me bo brat poklical. Zazvonil je telefon in s tresočo roko sem dvignila slušalko.