»Seveda je. Prav, pospremim vas tja in sporočim sestri, da ste tam,« je prikimal. Počasi sta odšla do konca hodnika in nato sta zavila levo. Pred njima se je prikazal velik zimski vrt z pletenimi sedežnimi garniturami. Nekaj pacientov je sedelo tam, večina stolov je bila praznih. Vzrok je bil najbrž v tem, da je bila ura že nekaj čez peto popoldan. Sonce je počasi pričelo zahajati in v zimskem vrtu ni bilo več tako prijetno toplo. Tudi okno so zaprli, ker je zrak postajal mrzel.
Gabrijela je sedla prav zraven okna in pogledala proti soncu.
»Tu bom ostala. Rada bi videla sončni zahod. Verjamem, da ga Albin doma opazuje in čeprav nisva skupaj, ga oba gledava,« je kimala.
»Najbrž imate prav, Gabrijela,« je dodal Sergij in ji za hip položil roko na ramo. Nato se je obrnil in odšel.
Sonce je že zahajalo za goro, ko se je peljal proti domu. Vedel je, da bo Beti spet jezna nanj. Ves dan je bil v službi in ni imel časa, da jo pokliče.
Počasi je zapeljal proti nizki hiši, ki je imela urejeno zunanjost. V kuhinji je bila prižgana luč. Beti je najbrž sedela za mizo z malima dvema in jima pomagala pri domači nalogi, si je mislil.
Tiho je odprl vhodna vrata, kakor da bi želel izbrisati svoj čas prihoda.
Tiho je odšel do spalnice in se preoblekel v trenirko, ki jo je imel doma. Potem se je napotil do kuhinje, vmes je globoko zadihal in si nadel nasmešek.
Bilo je tako, kot je ugibal že zunaj. Beti je sedela za mizo, njegova sinova sta reševala domačo nalogo in njen pogled je bil ledeno hladen.
Prisedel je in se izogibal njenemu pogledu. Vedel je, da bo vzkipela potem, ko bosta šla otroka spat. Pomagal jima je pri nalogi, Beti pa je vstala in odšla v dnevno.
Kasneje je sedela na kavču. Prisedel je.
»Si jezna?«
»Vsaj poklical bi lahko, da te spet ne bo,« je rekla hladno in gledala stran.
»Nisem mogel,« je pričel.
»Nikoli ne moreš. Niti pomisliš ne na nas in na to, da te čakamo,« je rekla.
»Beti, oprosti, toda res ni šlo prej,« je pričel.
»Dovolj imam,« je rekla in vstala. Odšla je spat.
Zadnje čase med njima ni bilo tako, kot bi moralo biti. Sergij je bil veliko časa v službi in Beti se je naveličala čakanja. Po eni strani jo je razumel. Želela si je, da bi bili več časa skupaj, toda njegova služba žal ni bila vezana na čas. Bil je najboljši psihiater v bolnišnici, rad je opravljal svoje delo in ko je govoril s pacienti, je pozabil na čas. Vedel je, da bo moral sam poskrbeti, da bo več časa doma, toda to je pomenilo, da bi moral nekaj pacientov dati drugemu. A vsi so bili zanj pomembni in nikogar ni hotel odsloviti. Ljudje so potrebovali njegovo pomoč in tega se je zavedal. Bil je srečen, da jim lahko pomaga in nesrečen, ker je imel dan le štiriindvajset ur.
Gabrijela je bila naslednjega dne dobre volje. Z nasmehom je prišla v njegovo pisarno.
»No, je bilo lepo jutro?« je vprašal Sergij. Zase tega ni mogel trditi. Beti je odšla v službo brez pozdrava.
»Da, ponoči se mi je sanjalo o Albinu. Vem, da bo danes prišel na obisk,« je rekla in se smehljala.
»Lepo,« je prikimal.
»Bom šla kmalu domov, gospod doktor?« jo je zanimalo.
»Najbrž res,« je prikimal. »Toda prej naju čaka še pogovor. Kje sva včeraj ostala?«
»Na začetku lepega dela. Ko sem spoznala Albina,« je kimala.
»Pa začnite,« je rekel in čakal.
»No, stara sem bila dvaindvajset let. Takrat, ko sem pobegnila iz mesta, kjer sem doživela nesrečo, mi je bilo devetnajst let. Odšla sem drugam, dobila sme službo natakarice v prijetnem lokalu, okrepčevalnici. Lastnik mi je ponudil tudi stanovanje. Majhna sobica, a imela je veliko okno, bila je sončna. Rada sem bila v njej. Kadar nisem delala, sem ležala na postelji in sanjarila. Saj veste, sanje kakršne ima vsako mlado dekle. Sanjala sem, da bo nekoč prišel pravi in bom z njim srečna. Nisem se še zaljubila. Čakal sem dolgo. Tri leta ga ni bilo od nikoder. No, saj včasih me je kdo povabil na pijačo ali na sprehod, pa sem vsakega zavrnila. Iskala sem tistega, ki bi bil pravi. In prišel je. Albin. Mlad, močan in rjavih gostih las. Prvič sem ga videla v okrepčevalnici, kjer sem bila zaposlena. Sedel je za zadnjo mizo in naročil je kavo. Nato je čakal, da so odšli še zadnji gosti in me šele potem, ko sva bila čisto sama, povabil naj prisedem k njemu. Povedal mi je, da je tujec, da je prvič v teh krajih. Vprašal me je, če bi mu jih hotela razkazati. Bilo mi je nerodno, toda vseeno sem prikimala. Takrat sem čutila, da nima slabih namenov. Bil je tako preprost in imel je poštene oči. No, nisem se zmotila,« je kimala.