»Lepo, Gabrijela. Torej ste spoznali moškega svojih sanj. In ste ga komu predstavili?« je vprašal.
Odkimala je: »Zakaj le? In komu le?«
»Torej ste ga poznali le vi? Je kdaj govoril še s kom drugim razen z vami?« je vprašal Sergij.
»Ne, nikoli. Bil je le moj in bila sem srečna, da končno nekdo, nekdo, ki me ljubi, pripada le meni,« je rekla.
»Prav, ne bom še v to smer, čeprav najbrž oba veva, pri čem sva, kajne?« je resno rekel.
»Dragi gospod zdravnik, pa menda ne mislite, da sem neumna. Seveda veva,« je kimala in se smehljala.
»Govorite mi o njem,« je rekel in se naslonil. Poškilil je na uro. Tokrat je sklenil, da bo govoril le z njo in bo odšel domov kuhat kosilo. Želel je presenetiti Beti.
»Moj Albin je bil kavalir že od prvega dne naprej. In se do danes se ni spremenil. Kadar sva bila sama, mi je vedno dvoril, govoril mi je sladke besede, pel mi je pesmi. Nikoli mu ni zmanjkalo idej. Tudi sedaj, ko sem že v letih, je isti. Isti kot takrat. Še vedno me močno ljubi in še vedno je pravi kavalir. Še vedno mi zapoje pesem. Da, tudi jaz ga ljubim. Drugega ne bi mogla in prav sem storila, da sem se takrat odločila znaj. Da sem čakal nanj.«
»Zadnjič pa sta plesala v dežju,« je pričel.
»Da, moj Albin je res posrečen možak! Pričel je padati dež, sedela sva v dnevni sobi. Jaz sem vezla prt, Albin je sedel zraven mene in je bral časopis. Nebo se je stemnilo in pričelo je deževati. Odložil je časopis in me pogledal. Vprašal me je, če bi zaplesala z njim. Prikimala sem. Kaj sem pa jaz vedela, da misli zunaj na dežju! No, nekaj časa sva plesala notri, potem pa je odprl vrata in preselila sva se ven na trato. Kako sva se smejala! Dež naju ni motil, bila sva srečna. Kaj takega! Oh, res je bilo lepo. No, in potem tista soseda! Pha!«
»Videla vas je in nas poklicala,« je kimal Sergij.
»Povsem brez pomena,« se je jezila Gabrijela.
»Res?« je vprašal Sergij in jo gledal.
»Da, res. Nikomur nisem nič hotela. Le srečna sem bila,« je rekla.
»Mogoče imate prav,« ji je potrdil Sergij.
Gabrijela je odšla nazaj, Sergij je odšel proti domu. Ura je bila nekaj do poldneva, ko je pripeljal pred domača vrata. Nikogar ni bilo. Beti je bila v službi, sinova sta bila v šoli.
Lotil se je kuhanja. Pripraviti je nameraval puranje zrezke v zelenjavni omaki, ki jih je Beti oboževala. Zraven krompir in rdečo peso. Ni velikokrat stal za štedilnikom, zato mu je šlo počasi od rok. Toda imel je nekaj več kot dve uri časa.
Ob pol tretji uri, ko je Beti prihajala domov, je bila miza pogrnjena, jedi so bile pripravljene. Čakal je. Upal je, da bo privabil nasmeh na njen obraz. Vse prevečkrat je bila resna, kar pa ga je žalostilo. Želel si je, da bi bila srečna.
Prišli so in vstopili v kuhinjo. Beti je obstala in začudeno opazovala mizo in njega.
»Kar za mizo. Kosilo je pripravljeno,« je rekel veselo. Čakal je njen odziv.
Sinova sta sedla in glasno govorila, Beti se je rahlo nasmehnila in sedla.
»Dovolite, da vam ponudim najboljši zrezek z zelenjavno omako, lepa gospa,« je pričel.
Sinova sta se smejala, Beti je povesila pogled in se namuznila. Odkimala je z glavo in ga pogledala. V njenih očeh je bilo veselje. Sergij si je oddahnil.
»Vedno me znaš razvedriti in predreti mojo slabo voljo. Vedno jo poceni odneseš,« je rekla.
»Poceni?! Dve uri sem se mučil tu za štedilnikom,« je ugovarjal.
Zasmejali so se. Kosilo je bilo odlično.
»Sedaj pa vas vabim še na kratek sprehod, predenj…« je pričel.
»Greš nazaj,« je dokončala Beti.
Rahlo je prikimal.
»Saj vem. Takšno službo imaš,« se je vdala.
Oddahnil si je. Ga je res razumela?
»Poskušal bom bolj prilagoditi urnik vam,« je pričel.
»Prav,« je prikimala. Ni bila jezna. Pomirila se je in poskušala sprejeti to, kar ji je lahko nudil.
Šli so na sprehod. Do parka, tam sta sedla na klop, sinova sta se igrala na igralih.
»Imaš koga posebnega?« je vprašala.
»Da, Gabrijela se je vrnila. Saj sem ti pravil o njej,« je povedal.
»Da, spomnim se. Uboga revica,« je kimala Beti.
»Samo toliko bom skočil tja, da pogledam, kako je z njo. Veš, smili se mi,« je povedal.