Nenavadni templji v Kadžurau

"... Ogled templjev v arheološkem parku je odlična priložnost, da spoznaš na stotine položajev pri seksu. Človek bi pomislil, da so bili Indijci v 10. stoletju pravi akrobati. Nekateri reliefi prikazujejo celo spolne akte z živalmi, tako da se imaš čemu čuditi ..."
Vhod v  Arheološki park Kadžurao. (foto: Andrej Paušič)
Vhod v Arheološki park Kadžurao. (foto: Andrej Paušič)
Vhod v  Arheološki park Kadžurao. (foto: Andrej Paušič) Pogled na templje s terase hotela Siddharta. (foto: Andrej Paušič) Tipično za Indijo – zmešnjava žic električne napeljave na ulicah. (foto: Andrej Paušič) Mrčesa – kolikor hočeš! (foto: A.P.) Hindujski templji iz peščenjaka. (foto: Andrej Paušič) Hindujski templji iz peščenjaka. (foto: A.P.) Prizor spolnosti na zidu templja. Različni templji iz Kadžuraa. (foto: Andrej Paušič) Različni templji iz Kadžuraa. (foto: Andrej Paušič) Različni templji iz Kadžuraa. (foto: Andrej Paušič) Različni templji iz Kadžuraa. (foto: Andrej Paušič) Prizori spolnosti s templjev v Kadžurau. (foto: A.P.) Prizori spolnosti s templjev v Kadžurau. (foto: A.P.) Prizori spolnosti s templjev v Kadžurau. (foto: A.P.) Prizori spolnosti s templjev v Kadžurau. (foto: A.P.) Prizori spolnosti s templjev v Kadžurau. (foto: A.P.) Prizori iz vsakdanjega življenja Indijcev vseh slojev v 9. – 12. stoletju. (foto: A.P.) Prizori iz vsakdanjega življenja Indijcev vseh slojev v 9. – 12. stoletju
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Dolga pot v Kadžurao
Indijska železnica je zaslovela v času, ko so bili tukaj na oblasti Angleži. Da bi preverili, ali si slavo še vedno zasluži, smo se odločili, da poskusimo čim več potovati z vlakom. Na železniški postaji sredi Agre se je tistega julijskega kar trlo tujcev, predvsem Japoncev. Skupina mladih je sedela kar na tleh, žvečila sendviče in potrpežljivo čakala na prihod vlaka za Džansi. Še pod vplivom Tadž Mahala, ki smo si ga ogledali prejšnji dan, smo bili tudi mi trije voljni potrpežljivo čakati, saj je bilo jasno, da bo imel vlak precejšnjo zamudo. Za Indijo nič nenavadnega!

Zanimivo je bilo opazovati ljudi na peronu. Indijci radi jedo, pomislim. Vsi so kaj grizljali, žvečili, smeti so pa pristale kar na tleh ali so jih odmetavali na progo pod betonsko ploščadjo. Tudi potrebo so moški in otroci opravili kar pred očmi prisotnih. Neverjetno. Nič jim ni bilo nerodno. In kako pisano so opremljeni! Posebno ženski sariji so vedno znova pritegovali mojo pozornost. Vpadljive barve, okraski po telesu, veliko nakita … res pisana dežela in pisani ljudje!

Čakamo, čakamo, čakamo! Vlak proti Džansiju bi moral odpeljati ob osmih, a smo čakali nanj vse do četrt na enajste ure. Še od čakanja se lahko pošteno utrudiš! Potem je pa šlo. Bil je pravi ekspresni vlak in povrh vsega udoben, klimatiziran, celo vodo in malico so nam postregli. Prijetno presenečenje. Žal smo morali v Džansiju izstopiti in si poiskati do Kadžuraa prevoz po cesti. Prebrali smo namreč, da leži mesto precej proč od glavnih prometnic, na vsak način pa smo ga želeli obiskati. Kako torej priti iz Džansija v 172 kilometrov oddaljen Kadžurao? Avtobus nam je zaradi zamude vlaka odpeljal, taksisti, ki so nas obkrožili kot mrhovinarji, so pa navajali astronomske cene. Sredi od vročine razbeljene avtobusne postaje in obupne gneče stotin teles, ki s svojimi vonjavami zelo stresno vplivajo na okolico, smo bili skoraj v šoku. Kaj naj storimo – čakamo 3-4 ure na naslednji avtobus ali plačamo, kar zahtevajo taksisti? Seveda smo plačali. Kolikokrat smo bili v Indiji ogoljufani, bi bilo res težko ugotoviti. Vsiljivost različnih ponudnikov uslug in prodajalcev je neverjetna!

A vožnja s popularnim Tatinim vozilom, ki prevladujejo na indijskih cestah, je bila prijetna in kar udobna. Je pa pošteno trajala! Debelih sedem ur. Ponekod je bila cesta bolj kozja steza, drugod je asfalt kar izginil in smo se vozili kot na krosu. Končno smo pa le prispeli na cilj - in še pred mrakom.

Kadžurao
Kadžurao je ljubko turistično središče v indijski zvezni državi Madhya Pradesh. Ima okoli 20 000 prebivalcev. V primerjavi z bližnjo Agro ali Varanasijem beleži seveda bistveno manj turistične gneče, vendar mu popularnost iz leta v leto rase, zahvaljujoč neverjetnemu arheološkemu parku, polnem hinduističnih templjev, ki so tukaj zrasli od 9. do 12. stoletja. Posvečeni so najmočnejšima (in najbolj popularnima) hinduističnima bogovoma Šivi in Višnuju. Tempelj Kandarija je svetišče Šive, boga lune in rodovitnosti, ki ga prepoznamo po tem, da drži v levi roki vrč vode, v desni pa trizob. Tempelj Lakšmana pa je svetišče Višnuja, boga sonca. Njegovo podobo na kipu v središču svetišča obdajata upodobitvi vepra in leva (Višnujevi pojavni obliki). Vrsta kipov vepra se nahaja še v drugih, manjših templjih.

Seveda je park uvrščen v svetovno kulturno dediščino človeštva in torej pod zaščito Unesca. Kadžurao je bil od 9. do 12. stoletja kulturna prestolnica kraljestva Chandella. Vladarska družina pa je imela svoj politični in vojaški sedež v utrdbi Kalinjar. Po zatonu dinastije Chandella je tudi Kadžurao izgubil svojo veljavo. Ker leži mesto daleč od glavnih prometnic, ga je to rešilo pred uničevalnimi pohodi različnih vojska.

Ob prihodu v Kadžurao se nam je res zdelo, da je mesto več ali manj brez turistov. Morda tudi zato, ker julij ne sodi v turistično sezono. Monsunsko obdobje z neprijetno vročino, pogostimi nalivi in visoko vlago ni najboljši čas za obisk Indije. Voznik, ki nas je odložil pred izbranim hotelom, je poudaril, naj pridemo drugič v času med septembrom in decembrom.

V hotelu Siddharta, ki stoji tik ob arheološkem parku, nas je bilo nastanjenih morda dvanajst. Kar veseli so nas bili. Z velike kamnite terase smo lahko občudovali obrise nenavadnih templjev iz davnine, na katerih so mojstri kamnoseki upodobili množico zelo realističnih podob iz spolnega življenja tedanje indijske družbe. Prava upodobitev Kamasutre.

Prijeten julijski večer so zmotile velike jate zelenih papig rodu Aleksander, ki so se zbirale v krošnjah dreves na spanje, po zidovih so se vzpenjale drobne sive veveričke s košatimi črnimi repki, v nas so strmele okrogle oči majhnih gekonov, prilepljenih na zidove, vreščanje opic makakov je predirljivo odmevalo naokoli, a najbolj neprijetno presenečenje smo doživeli med večerjo na odprti terasi hotela vrh stavbe. Ko so se prižgale luči, so začele v piščančji birjani padati drobne črne pike. Kar cingljale so po krožnikih! Najprej nam ni bilo jasno, kakšen »pojav« je to, potem pa se je sinu Andreju posvetilo: živalske stenice! Če si katero stisnil, je udaril v nos neprijeten smrad. Fuj! Receptor hotela nas je opozoril, naj v sobi ne prižigamo luči, ker se bodo stenice priplazile v prostor skozi še tako majhno režo pri oknih in vratih. Krasno.

Torej v temi po Kadžurau nimaš kaj početi, ker si žrtev milijard smrdečih stenic.

Templji s prozori spolnosti
Ogled templjev v arheološkem parku je odlična priložnost, da spoznaš na stotine položajev pri seksu. Človek bi pomislil, da so bili Indijci v 10. stoletju pravi akrobati. Nekateri reliefi prikazujejo celo spolne akte z živalmi, tako da se imaš čemu čuditi. Če si želiš temeljito ogledati vseh 24 dobro ohranjenih templjev v kompleksu, si je treba vzeti vsaj štiri ure časa. In ker so templji sredi lepo urejenega parka, je sprehod med zelenicami in cvetličnimi gredami, posedanje na kamnitih robnikih stavb, klepet o videnem pravi oddih in aktivni počitek obenem. Sprehod oziroma ogled templjev je najbolje opraviti bosih nog, saj je treba pred vsakim objektom odložiti obutev, preden vstopiš.

Templje v Kadžurau je dala postaviti vladarska družina Chandella v letih 950 – 1050 našega štetja. Sprva so bili v rabi za verske obrede. Na površini 21 kvadratnih kilometrov je prvotno stalo 80 templjev, a ohranjenih je samo 24. Sezidani so iz peščenjaka, imajo obliko vodoravno členjenih stolpov s koničastimi vrhovi. Peščenjak omogoča odlično upodabljanje, ker je dovolj mehak za kamnoseška dleta. Večina templjev je posvečena pomembnim hindujskim bogovom. Poleg erotičnih reliefov, ki prevladujejo, so upodobljeni tudi številni prizori iz vsakdanjega življenja ne le plemstva, ampak tudi podložnikov. Tudi veliko ljubkih prizorov plesa in glasbenih skupin krasi zidove templjev. Podobno kot templji v Konaraku pri Orissi so bili tudi tukajšnji kamen spotike med Angleži, ki so bili v Indiji na oblasti od 1858. do 1947. leta. Označevali so jih za gnusne in skrajno neprimerne.

Zakaj so tako vneto upodabljali intimne položaje, zakaj toliko prikazov spolnosti?

Nekateri strokovnjaki menijo, da je upodabljanje spolnih aktov povezano s tantrizmom, ki ponazarja različne duhovne principe s seksualno simboliko, kajti nasprotja, polarizacija pojavov (npr. moško – žensko) so temelj univerzuma. Dejstvo je tudi, da gledajo Indijci na spolnost z manj sramu in zadržkov kot Zahodnjaki. To se lepo vidi tako v likovni umetnosti kot v literaturi in še kje.

Reliefe na zunanjih zidovih templjev bi človek lahko občudoval ure in ure. Filigransko izrezljani bogovi in boginje, na tisoče različnih podobic človeških teles, živali, rastlin, pestra arhitektura templjev, k temu dodajmo še krasno urejeno okolico, polno zelenja in cvetja – vse to odraža bogastvo vladajočih knezov in vrhunsko ustvarjalno moč umetnikov, graditeljev nenavadnih templjev. Res osupljivo. Vredno ogleda!
Morda te zanima tudi:

Nepozabno in sproščeno: Oddih ob slovenskem morju

Jesen bo lepa, sončna in topla! Če razmišljate, kako bi...

Odlične ideje, kako kar najbolje izkoristiti turistični bon

Odločitev, kam na dopust, da bi dobro unovčili turistič...

Kam na poletno razvajanje?

Poletje je v polnem teku. Končno se lahko naužijemo bre...

Misel za 30. september

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Česa in kako se učijo starejši študenti

Študenti Slovenske univerze za tretje življenjsko obdob...

Odlični triki, ki odpravijo še tako trdovratne madeže

V prispevku boste našli super nasvete, s katerimi boste...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.