»Verjemite. Bil sem trdno prepričan vase. Če ne bi naletel na vas, me ta hip ne bi bilo več,« je govoril.
»Mar ne obstajajo lažji načini? Kaj, če bi preživeli? Kaj, če bi bili do konca življenja potem priklenjeni na voziček?« je spraševala.
»Na to nisem niti pomislil. Imate prav,« je prikimal, se pričel smejati.
»Veseli me,« je nato rekla resno.
»Da?«
»Da sem rešila vaše življenje,« je rekla.
»David sem. Sedaj veste že kar nekaj stvari o meni. Lahko se tikava,« je pričel.
Polona,« je rekla kratko. Naredila je požirek čaja. Kar naenkrat jo je obšla utrujenost. Veke so postajale težje in težje.
»Bi te motilo, če bi legla za trenutek na kavč? Utrujena sem,« je rekla.
»Ne, nikakor! Pridi,« je skočil pokonci.
Dnevna je imela kavč, majhno mizo in omaro na kateri je bila televizija, to je bilo vse.
Polona je legla in David jo je pokril z odejo.
»V kuhinji bom,« je povedal. Nasmehnil se je, rahlo jo je pobožal po laseh in odšel.
»Saj boš še živ, ko se zbudim, kajne,« je zaklicala za njim.
Z nasmehom je pokukal v dnevno in prikimal: »Želja po smrti me je minila!«
Zaprla je oči in nekaj trenutkov za tem je že trdno spala.
Ko se je čez nekaj ur prebudila, jo je neznansko bolela glava. Sedla je na kavč in pogledala okrog sebe. Mala dnevna je bila v temi, le iz kuhinje je prihajalo nekaj luči. Počasi se je pričela zavedati, kje je, kaj se je zgodilo. Ne, niso bile le hude sanje, bilo je res. Vse je bilo res. Najraje bi zajokala, bilo jo je strah, bolelo jo je. Najraje bi pobegnila. Tekla bi in tekla, dokler ne bi bila na drugem koncu sveta. Tam bi na novo zaživela.
»Polona, si budna,« je zaslišala glas za sabo.
Ozrla se je in zagledala njega. Prikimala je.
»Če si lačna, pripravil sem večerjo,« je povedal. Bil je dobre volje.
Počasi je vstala, odšla v kuhinjo. Glava jo je še vedno bolela, zato je prosila za aspirin.
Dal ji ga je, zraven je postavil še kozarec vode.
»Sedaj sem jaz tista, ki bi najraje izginila iz tega sveta,« je rekla resno.
»Le zakaj? Ne bodi nora! V teh nekaj urah, sem ugotovil, da je lepo živeti. Da imam še eno priložnost. Tisti, ki te je poslal nasproti, da me rešiš, je vedel, da imam pred sabo še toliko lepega,« je govoril z nasmehom na obrazu.
»Ti. Jaz ne,« je počasi odkimala.
»Nobena stvar ni tako zelo huda. Boš videla, kar koli že je, vse se bo uredilo,« jo je poskušal tolažiti.
A Polona ga je le resno pogledala in počasi odkimala z glavo.
Na mizo je postavil pečenko, pečen krompir in rdečo peso. Rada je imela rdečo peso. Včasih jo je mati pripravljala skoraj vsak dan. Rahlo se je nasmehnila. Oh, ko bi bila njena mamica še tu! Ona bi ji znala pomagati. Če bi bila še tu, potem do tega sploh ne bi prišlo. Le zakaj je morala umreti in spremeniti svet v moro?!
Bilo je zelo okusno, pa ni mogla jesti. Poskušala je spraviti nekaj grižljajev hrane vase, da ne bi užalila njega, pa ji ni šlo. Hrana ni hotela po grlu navzdol.
»Prijazen si. Vzel si me pod streho,« je rekla sredi tišine.
Pogledal jo je.
»Ne vem, kje bi bila, če ne bi srečala tebe. Najbrž ne na toplem,« mu je rekla.
»Polona, mar nimaš doma?«
»Imam,« je prikimala. »Toda tja se ne morem vrniti!«
»Ostani tu. Dokler ne urediš svojega življenja, ostani tu. Navsezadnje si mi rešila življenje,« je predlagal.
»Hvala, res si prijazen, toda bojim se, da ne bo šlo,« je odkimala. Zazrla se je v njegove oči. Imel je lepe oči. Rjave. Imel je lep obraz, topel, prijazen.
»Koliko si star, David,« jo je zanimalo.
»Sedeminštirideset let,« je povedal.
»Imaš otroke,« je spraševala.
»Imela sva hčerko…Ni moja,« je odkimal.
»A imel si jo rad, kot bi bila tvoja,« je rekla Polona in si podprla glavo.
»Ne, bil sem prepričan, da je moja. Lagala mi je. Skupaj sva bila dvanajst let. Ko je zanosila, sva se poročila. Rodila se je Tinkara. Najlepša deklica na svetu. Ves čas sem bil z njo. Živel sem zanjo. Po dvanajstih letih se je iz tujine vrnil on in v hipu je bila sposobna izbrisati vse, kar sva imela. Samo prikazal se je na vratih in že je bila vsa njegova,« je povedal David.