»Grozno,« je menila Polona.
»Bilo ji je popolnoma vseeno zame. Povedala mi je celo to, da se sploh ne bi poročila z mano, če ne bi bila noseča, da me nikoli ni ljubila, da je hotela le dom zase in za Tinkaro. Bil sem jezen in rekel sem, da bom Tinkaro vzel, da bom jaz skrbel zanjo. Le smejala se je, mi povedala, da Tinkara sploh ni moja. Nisem ji verjel. Opravili smo test očetovstva. Bila je njegova. Ostal sem brez vsega. In bilo mi je popolnoma vseeno, če še živim. Tinkare ne smem več videti. Dvanajst let sem živel v utvari, bil prepričan, da smo iskreni. Dvanajst let sem bil prepričan, da se imamo radi, da imamo vse. Bil sem prepričan, da vem, kaj je sreča in da je sreča prava.
Našel sem stanovanje in se preselil sem. Mislil sem, da se mi bo zmešalo. Nisem zdržal. Vse dni sem taval okrog. Pustil sem službo, le taval sem po mestu in vsako noč čakal jutro in vsako jutro čakal noč. Potem sem sklenil, da nočem več živeti. Odšel sem trdno prepričan, da bom naredil konec. Celo pismo sem napisal za mojo Tinkaro. Hotel sem ji zapustiti svoje prihranke in to stanovanje. No, potem sem srečal tebe,« je povedal David.
»Grozno. Ne morem verjeti. Na svetu so ljudje, ki res nimajo srca. Ena izmed njih je tudi moja mačeha,« je pričela Polona.
»Je storila kaj hudega,« je vprašal David.
»Ves čas sem menila, da sva prijateljici, da sva iskreni. Bila mi je všeč, zelo. Ko je umrla moja mati, se je oče zaprl vase. Šele, ko je spoznal Ireno, je spet zaživel. Ljubil jo je. Bila sem prepričana, da tudi ona ljubi njega. Sprejela sem jo.
Imam moža. Ime mu je Bor. Zaposlen je v očetovem podjetju. Sama sem odprla trgovino z modnimi dodatki. Vedno sem želela imeti nekaj svojega. In uspelo mi je, posel cveti. Lepo mi je v trgovini, rada imam delo, rada se vračam domov. Hotela sem ga presenetiti. Domov sem prišla prej…« je govorila Polona, nato umolknila.
»Predvidevam lahko, da si videla nekaj, kar nisi hotela,« je uganil David.
»Bila sta tam. V najini spalnici. Moj mož in moja mačeha. Objeta, strastna. Smehljala se je, on pa ji je govoril, da hoče le njo, da bo vedno njegova. Stala sem med vrati, nisem se mogla premakniti. Le strmela sem vanju. V meni je rasel bes. Besna sem bila. Ponižala sta mene in mojega očeta. Živela sta v razkošju, jemala sta najin denar. V tistem hipu sem pomislila, da sta najbrž že dolgo skupaj. Mogoče sta se poznala že od prej,« je govorila, nato stresla z glavo.
»Še sama ne vem, kaj govorim. V tistem hipu je skozi mojo glavo švignilo na tisoče možnih variant in niti ena ni bila lepa. Odšla sem nazaj na hodnik. Odšla sem do omarice. Poiskala sem ključ, odprla sem stranski predal, ki je vedno zaklenjen. Iz njega sem vzela pištolo…« je govorila Polona. Nato je umolknila in se zazrla v Davidove oči.
Ta je imel odprta usta, prebledel je.
»Saj nisi,« je počasi odkimal z glavo. Prijel jo je za roko.
»Odšla sem nazaj v spalnico.Sploh nista vedela, da sem tam. Bila sta popolnoma brez skrbi. Njegove zadnje besede so bile: Ločiva se, moja ljubezen in zaživiva skupaj!«
David je brez besed zrl vanjo, čakal, kaj bo še povedala.
»Potem sem ustrelila enkrat, dvakrat, trikrat. Irena je kričala, Bor je negibno ležal na njej. Pahnila ga je stran, pričela je moledovati, jokala je, govorila mi je, naj se pomirim. Rekla je, da jo je zapeljal, da ni hotela, da se je zgodila prvič. Nisem je več mogla poslušati. Hotela sem jo utišati. Nisem več mogla gledati njenega zlobnega obraza. Ustrelila sem le enkrat. Padla je nazaj na posteljo. Potem sem vrgla pištolo na tla in odšla ven,« je povedala Polona.
Pečenka se je že davno ohladila, ko sta še vedno sedela za mizo. Polona je nemo strmela predse, David je hodil sem ter tja po kuhinji in premišljeval.
»Polona, poklicati boš morala,« je naposled dejal in jo resno pogledal.
»Vem,« je prikimala in stopila do telefona…
Sijalo je sonce. Polona je sedela na klopi in nastavljala obraz žarkom. Pomlad, najlepši letni čas. Da le ni preveč dežja, da se sliši ptičje petje.
Žvižg je naznanil, da je potrebno oditi nazaj. Bil je čas kosila. Ubogala je ukaz, počasi vstala in odšla v veliko stavbo.
Tokrat je bil za kosilo ocvrt piščanec, imela ga je rada. Sedla je za mizo, za katero je sedela že štiri leta. Tudi njene prijateljice so prišle. Imela je tri. Dobro so se razumele. Poznale so njeno zgodbo, pa je niso obsojale. Vsaki izmed njih je namreč imela svojo, ki je bila prav tako črna, morda še bolj.
»Danes pride,« je Polono vprašala ena izmed njih.