Pozvonilo je pri vratih, predramila se je. Globoko je zadihala, srce ji je glasno bilo. Imela je tresoče roke. Odprla je vrata.
Domen je stal pred vrati, roke je imel globoko v starih oguljenih hlačah in smehljal se je.
»Se kam odpravljaš,« je vprašal začudeno, ko jo je zagledal.
»Ne…« je odkimala zmedeno. Ni imel vrtnic. Ni bil lepo oblečen. Bil je povsem vsakdanji. Toda, vseeno. Ni je motilo. Bilo ji je vseeno, kakšen je prišel. Da ji bo le povedal nekaj lepega!
Povabila ga je naprej. Šel je v dnevno, sedel je na kavč, še vedno se je smehljal.
Janja mu je sledila, sedla je nasproti njega in ga gledala.
»Boš kavo? Sok,« je vprašal.
»Ničesar. Ne morem jesti, ne morem piti, povsem sem zmeden,« je pričel.
Vztrepetala je, se zazrla v njegove oči. Molčal je, jo gledal, se smehljal. Zdaj, zdaj bo povedal. Zdaj bo slišala besede, najlepše besede v svojem življenju.
»Janja, zaljubljen sem,« je pričel.
»Domen,« je počasi rekla. Besede so se ji zataknile. Niso mogle naprej, pa čeprav jih je sama pri sebi ponovila neštetokrat.
»Janja, kaj takega se mi še nikoli ni zgodilo! Ne morem verjeti! Bil sem prepričan, da nikoli ne bom našel ljubezni, da sem nezmožen ljubiti. Toda tokrat je drugače,« je govoril.
Janja se je smehljala, mu kimala in ga ljubeče gledala.
»Srečen sem. Res sem srečen! Moral sem ti povedati. Najraje bi ti vse povedal že danes v šoli, toda potem bi potrebovala ves dopoldan zase,« je govoril.
Janja je pozabila dihati. Dogaja se, njene sanje so oživele. Njen Domen ji pravkar izpoveduje ljubezen. Ona pa ni mogla niti spregovoriti, tako je bila srečna. Le zrla je vanj in se mu smehljala, vsrkavala vsako njegovo besedo.
»Ti jo opišem? Hočeš vedeti, kakšna je,« je pričel.
»Opišeš? Lahko,« je kimala. Očitno se je hotel iti nekaj časa skrivalnice. Sedaj jo bo opisal.
»Visoka je, ima lepo postavo, ima kratke lase. Sicer je stara šele petindvajset let, toda vseeno. Zelo zrela je. Pametna, nadarjena, razgledana. Ime ji je Jasna,« je končal.
Janja sprva ni razumela vsega. Potrebovala je kar nekaj časa, da je prišla k sebi, da je še enkrat premlela njegove besede. Jasna?
»Jasna,« je rekla zmedeno.
»Aha, Jasna,« je ponovil Domen srečno.
Tisti hip se je počutila, kakor da bi jo nekdo rezal z nožem. Jasna. Izgovoril je povsem tuje ime. Njene sanje so se razblinile v nič.
»Janja? Janja, si dobro,« je zaslišala njegove besede. Zaskrbljeno jo je gledal.
»Ah, da. Da, dobro sem,« je kimala zmedeno. Si želela le, da gre, da jo pusti samo. Zadrževala je krik, ki se je nabiral v njej.
»Tako bleda si. Naenkrat si izgubila vso barvo,« je govoril.
»Že ves dan me boli glava in utrujena sem,« je rekla.
»In ne poveš?! Jaz pa te zadržujem tu,« je skočil pokonci.
»Ah, nič hudega. Vesela sem, vesela sem zate,Domen,« je kimala zmedeno.
»Tudi jaz sem srečen. Jasna je ženska, ki sem jo čakal vse življenje,« je govoril. Ko bi bil vsaj tiho! Vsaka beseda, ki jo je spregovoril o njej, jo je zarezala globlje v dušo.
»Grem. Ti pa pojdi počivat. Jutri se vidiva. Jutri ti bom povedal vse,« je kimal.
Pospremila ga je do vrat, napela je zadnje moči, da se mu je lahko nasmehnila, ko ji je pomahal v pozdrav in odšel. Nato je zaprla vrata za njim. Sedla je na tla in si pokrila obraz. Imela je občutek, da se ji je ustavilo srce. Niti zajokati ni mogla. Le sedela je na tleh in si želela, da bi umrla.
Ko je prišla nekoliko k sebi, je bila okrog nje tema. Tema in samota, ki jo je ubijala. Bila je sama s svojo žalostjo. Vsi drugi so bili srečni. Le kje je? Najbrž pri njej. Najbrž je srečen in niti pomisli ne nanjo. Najbrž mu je vseeno. Objema drugo, jo poljublja, ji šepeta besede, ki bi jih moral povedati njej. Le zakaj?!
Vso noč ni spala. Hodila je sem ter tja, jokala in trpela. Bila je jezna nase, ker se je prepustila sanjami, bila je jezna nanj, ker ni videl, kako zelo ga ljubi. Kar naenkrat ni našla izhoda. Da bi mu pogledala v oči? Ne, nikakor. Zvilo bi jo. Njegova sreča bi jo pahnila še v večjo žalost. Le kako je lahko? Mar res ni videl? Mar res ni vedel, da ga ljubi?!
Proti jutru je po tretji skodelici kave prišla nekoliko k sebi. Pred njo je bil nov dan in morala je v službo. Čeprav ni vedela, kako bo lahko delala. Ni bila sposobna misliti, ni se želela srečati z njim. Toda doma ni mogla ostati.