»Verjamem. Najbrž mi bo res,« je kimala Janja.
»Torej kdaj?« je vprašal nestrpno.
»Ne vem,« je odkimala Janja, ni bila še pripravljena na srečanje s svojo najhujšo sovražnico.
»Ah, menil se bom z Jernejem,« je Domen zamahnil z roko. Poljubil jo je na lice, ji pomežiknil in odšel.
Janja si je podprla glavo, se zastrmela skozi okno. Domen je izvedel, da ima nekoga in bil je srečen. Sedaj so srečni trije, le ona ne. Upala je, da bo vsaj za sekundo ljubosumen, da bo mogoče spoznal, da jo hoče zase. Ampak ni. Bil je srečen zanjo. Ker naj bi našla ljubezen. Ampak Jerneja ni ljubila, bil je le njena pomoč, da je lahko preživela. Vedela je, da mu dela krivico. Jernej je bil dober, prijazen, nežen. Ljubil jo je. Vedno, ko sta bila skupaj, ji je šepetal, kako jo ljubi. A ona je molčala, ni hotela lagati.
Domen je že čez nekaj dni vstopil v njeno pisarno z veselo novico. Bil je petek.
»Danes zvečer,« je rekel.
»Kaj?« je Janja dvignila glavo začudeno.
»Danes zvečer gremo na večerjo. Ti, jaz, Jernej in Jasna,« je povedal.
»Ne vem,« je zmedeno odkimala.
»Nikar ne reci, da nimaš časa. Vsi trije se strinjamo, govoril sem z Jernejem in bil je takoj za. Še ti prikimal in bo,« je govoril.
Ni ji preostalo drugega, kot da je prikimala, čeprav jo je dušilo. Zvečer naj bi jo torej spoznala. Njo, ki ji je ukradla ljubezen.
Ves popoldan se je spraševala, kakšna je, kaj je na njej, česar sama ni imela. Zakaj jo Domen tako močno ljubi in nje ne vidi.
Proti večeru je prišel do nje Jernej. Bil je nasmejan, lepo oblečen. Poljubil jo je in začudeno pogledal, ni bila še urejena.
»Saj imava čas,« je skomignila z rameni.
»Zmenjeni smo čez pol ure,« ji je povedal.
»Hitro bom,« mu je rekla in odšla v kopalnico. Ni je vleklo tja, toda ni se mogla izmisliti niti enega dobrega izgovora, da bi ostala doma. Pa tudi Domen bi ji najbrž zameril, če ne bi prišla. Tega pa ni hotela.
Oblekla je svetlo zeleno obleko, ki je lepo poudarila njeno vitko postavo, umila si je lase, jih rahlo skodrala, naličila si je obraz. Še zadnji pogled v ogledalo. Na njenem obrazu je bila žalost, čeprav je bila lepa. V dnevni sobi jo je čakal Jernej, ki jo je ljubil, toda ona ni bila srečna. Pred njo je bil večer, ki ga je sovražila. Spoznala bo njo, morala bo biti prijazna, jo poslušati. Morala bo gledati, kako jo Domen poljublja, morala bo prenašati Jerneja, ki se ji bo smehljal in jo občudoval. Zavzdihnila je in odšla iz kopalnice.
Jernej je skočil pokonci in jo osuplo pogledal: »Tako lepa si!«
Rahlo se je nasmehnila, poljubila ga je in objela.
»Saj veš, da te ljubim,« ji je rekel in jo močno stisnil k sebi.
»Vem, Jernej, vem,« mu je rekla.
Ko sta vstopila v prijetno restavracijo, ji je srce divje bilo. Bila je nervozna, zmedena.
Opazila je Domna, mahal jima je. Opazila je njo. Ljubko črnolasko z okroglim obrazom in polnimi rdečimi ustnicami.
Stisnila je pesti, se poskušala umiriti. Sledila je Jerneju do mize. Nadela si je nasmeh.
»Končno! Sedita vendar! Čudovita si, Janja,« je govoril Domen.
Sedla sta nasproti njiju. Janja jo je pogledala.
»Jasna, moja najboljša prijateljica Janja. In Janja, to je moja ljubezen, Jasna,« ju je predstavil Domen.
Janja ji je segla v roko, se nasmehnila, izjavila, da je vesela, da jo je spoznala.
»Domen govori le o tebi! Prav težko sem že čakala, da te spoznam,« je govorila Jasna.
Janja je prikimala, besede ji niso šle iz jezika. Opazovala jo je. Bila je manjše postave, nekoliko okrogle. Imela je velike oči, lep obrazek. Ves čas je gledala Domna kot boga, mu kimala, se ga dotikala.
Janja je trpela. Vedno, ko se je sklonil k njej, ko jo je nežno poljubil na usta, jo je zarezalo pri srcu.
Želela si je le, da se večer konča. Govoriti skoraj ni mogla. Ves čas se je le prisiljeno smehljala in kimala. Jerneja je držala za roko in je ni hotela izpustiti.
»Bilo je lepo, čudovito! Vsekakor moramo ponoviti,« je kasneje, ko so stali na cesti govoril Domen.
Poslovili so se. Domen in Jasna sta sedla v njegov avto in se odpeljala. Pred njima so najbrž bili srečni trenutki, polni ljubezni, strasti, poljubov in objemov.