»Ne morem verjeti, da je sprejela. Govorila sva že o tem, da se bo preselila k meni,« je odkimavala z glavo.
»Ne ljubi te dovolj. Če bi te ljubila z vsem srcem, tega ne bi storila,« mu je rekla Janja.
»Misliš? To sem ji tudi sam povedal,« je rekel žalostno.
»Ne skrbi. Ob tebi sem. Vso bolečino mi lahko izliješ. Imam čas, kolikor ga potrebuješ. Ne bom te zapustila,« je govorila in ga božala po roki.
»Janja, zlata si. Tako dobre prijateljice še nisem imel,« ji je bil hvaležen.
Ves dan je ostala pri njemu. Bilo ji je vseeno, da jo Jernej išče, da sta bila zmenjena, da pride k njemu na kosilo. Bilo ji je vseeno, da je imel Jernej zanjo pripravljeno presenečenje. Tistega popoldneva jo je nameraval zaprositi za roko.
Ves dan sta govorila. Domen je govoril in govoril, povedal ji je vse. Janja ga je poslušala, vmes kuhala kosilo, pridno nalivala rdeče vino v oba kozarca.
Pozno popoldne sta še vedno sedela v dnevni sobi. Domen je bil omotičen od vsega vina. Nekaj časa se je smejal, nato je jokal, nato je preklinjal.
»Domen, nikar se ne obremenjuj. Glej naprej in ne nazaj,« mu je rekla. Sedla je zraven njega, prijela ga je za roki in mu zrla v oči.
»Janja, tako si dobra z mano,« je šepetal.
»Res? Sem res? Dokaži mi, da si hvaležen,« mu je rekla. Poljubila ga je na vrat, se privila k njemu.
Domen je zavzdihnil, zaprl je oči in jo poljubil.
Trgala je oblačila iz njega, mudilo se ji je, ni mu pustila do besede, ni mu pustila, da bi zadihal. Ni želela, da si premisli, da se zave, kaj počne.
Ljubila sta se na njegovem kavču, nato obležala. Janja srečna, kot še nikoli prej. Domen zamišljen.
Ko je prišel nekoliko k sebi, je sedel in jo pogledal. Njegov pogled je bil zmeden, prestrašen, žalosten.
»Ne bi smela,« je pričel.
»Domen, zakaj ne. Ljubim te,« je govorila in ga božala po laseh. »Ljubim te bolj, kot vsaka druga! Vedno bom ob tebi, vedno ti bom zvesta.«
»Pa Jernej? Pa najino prijateljstvo,« je spraševal.
»Jernej mi ne pomeni nič. Najino prijateljstvo bo le še bolj poglobljeno,« mu je govorila.
»Naredila sva napako. Ne sme se ponoviti. Pozabiti morava,« je resno rekel in vstal.
Obsedela je brez besed, zrla je vanj.
»Najbolje, da greš. Oprosti, Janja, ne bi smel,« je rekel.
Bila je že tema, ko se je odpravila proti domu. Počasi je hodila in ni vedela, naj bo srečna, naj bo žalostna. Jo je zavrnil ali se je le prestrašil?
Pred vrati njenega stanovanja, je sedel Jernej. Imel je sklonjeno glavo. Ko jo je zagledal je vstal.
»Kje si bila,« je vprašal zaskrbljeno.
»Pri Domnu. Jasna ga je pustila. Tolažila sem ga,« mu je rekla.
»Zmenjena sva bila. Čakal sem te, skrbelo me je zate,« je rekel.
Odšel je za njo v hišo.
»Danes naj bi bil prav poseben dan,« je pričel.
Janja ga je pogledala. Nasmehnil se ji je in ji izročil škatlico. Vedela je, kaj je v njej. Odkimala je.
»Janja? Zate je. Vzemi vendar,« je rekel.
»Jernej, nočem,« mu je rekla in ga gledala.
»Ne veš, kaj je notri,« je pričel.
»Prstan?«
Prikimal je.
»Nočem ga. Nočem ne prstana, ne tebe,« mu je hladno rekla.
»Janja, ne razumem te,« je odkimal..
»Pojdi. Pusti me pri miru,« mu je rekla brez kančka slabe vesti.
»Ne moreš me kar odsloviti. Ne moreš tako delati z nekom, ki te ljubi! Ne razumem te,« je bil osupel.
»Ne ljubim te. Nikoli te nisem ljubila,« mu je rekla.
Stisnil je pesti, stopil do nje. Za hip se ga je ustrašila. Njegov pogled je bil poln besa.
»Zakaj si taka? Zakaj tako ravnaš z mano? Neuravnovešena oseba si, Janja,« ji je zabrusil. Čeprav ga je imelo, da bi jo udaril, se je zadržal. Vrgel je škatlico, da se je raztreščila ob steno, prstan je padel ven in se zakotalil po tleh. Obrnil se je in odšel, zaloputnil je vrata za sabo.
Janji se je oddahnilo. Znebila se ga je. Sedaj je bila prosta. Domen je bil prost. Pred njo je bilo vse. Upala je lahko le, da bo Domen sedaj končno spoznal, da je ona tista, ki ga je vredna.