Obrnila sem se. Za mano je stal moški, z belo majico. Na njej je pisalo, da je reševalec.
»Da, mislim, da ni hujšega,« sem rekla.
»Vseeno pojdita z mano v ambulanto,« mi je predlagal.
Ukazala sem Maji, naj bo na ležalniku in odšla z malo do ambulante. Reševalec jo je položil na posteljo in pogledal ranjeno mesto.
»Ni hujšega. Takoj bo dobro, boš videla,« je prijazno dejal in ji pritisnil gazo na ustnico.
Mojca je še vedno tiho hlipala.
»Drugič pa le previdno, prav,« ji je dejal.
Zahvalila sem se in odšla.
Odšle smo v bazen in med igro v vodi sem opazila,da nas reševalec opazuje. Bil je prijetnega videza. Bil je srednje velik, imel je mišičasto postavo in na kratko ostrižene črne lase. Nasmehnil se mi je, ko sta se najina pogleda ujela. Nekoliko prestrašeno sem se nasmehnila nazaj in umaknila pogled.
Takoj naslednjo nedeljo smo spet odšle tja. Maja in Mojca sta bili navdušeni. Ponavadi smo odhajale enkrat mesečno, sedaj pa mi je nekaj govorilo, naj spet grem. Priznam, želela sem ga videti.
Bazen je bil ravno prav poln, da se je dalo normalno kopati v njem. Gledala sem okrog sebe, če ga bom kje uzrla. Ves čas sem si v mislih dopovedovala, da sem najbrž nora, da ima tako čeden moški dekle ali družino in da je bil le prijazen. A nekje v ozadju mojega srca je tlelo majhno upanje. Mogoče pa le ne, mogoče je samski.
Opazila sem reševalca. A ni bil pravi. Ta je imel dolge rjave lase spete v čop. Torej ga ne bo. Najbrž ni bil v službi tistega dne. Sprijaznila sem se s to mislijo in se posvetila hčerkama.
Odšle smo do ležalnikov in ogrnila sem ju v veliko brisačo. Ustnice sta imeli modre in utrujeno sta sedeli na ležalniku. Dolgo časa smo bile v vodi. Odprla sem nahrbtnik in iz njega vzela sokove in makovke. Tedaj sem ga zaslišala: »Ste prišle čofotat?«
Obrnila sem se. Tam je stal on in se smehljal. A tokrat je bil v kopalkah. Oh, imel je čudovito postavo.
»Da, radi sta tu,« sem rekla.
»Pa vedno pridete same? Ati ne mara plavat?« je vprašal.
»Nimamo atija,« se je oglasila Maja in tisti trenutek sem ji bila hvaležna.
»Nimate atija? Pa tako lepe deklice,« se je čudil.
Sem res videla iskrico v njegovih očeh? Je res postal njegov pogled še lepši?
»Se vam lahko pridružim?« je vprašal previdno.
»Ja, kar sedi k nama,« me je prehitela Maja.
Pogledal me je in ko sem narahlo prikimala, je sedel k njima na ležalnik.
»Martin sem,« je rekel in me pogledal.
»Tjaša,« sem rekla.
»Jaz sem Maja, to pa je Mojca,« je rekla Maja.
Martin je prikimal in jima dal roko, kar se jima je zdelo imenitno.
»Boš makovko in sok? Mami ima dovolj tudi zate. Veš, mami nikoli ne je na bazenu, ker pravi, da se ji potem vidi trebuh,« je hitela Maja.
Postalo mi je nerodno in resno sem pogledala Majo
»Potem bom pa res, če ima mami dovolj,« je rekel in kimal.
Ponudila sem mu in se smehljala.
»No, ker je vajina mami tako gostoljubna, da mi je dala malico, vaju jaz sedaj vabim na vodne norčije,« je dejal, ko so pojedli. »Če seveda lahko,« je dodal in me pogledal.
Prikimal sem, bilo mi je prav.
Odšli so v bazen, sama sem sedla na rob in jih opazovala.
Martin je res znal z otroci. Dvigoval ju je v zrak in se igral z njima. Potopil se je v vodo in bil podmornica. Potem se je spremenil v kita in deklici sta zlezli na njegov hrbet. Vozil ju je sem ter tja. Uživali sta. Kričali in se smejali. Tedaj me je stisnilo. Kaj, če se še kdaj vidimo? Kaj, če se nanj navežeta? In potem bo odšel in spet bomo ostale same, le, da bo zraven ran nastala še ena. Morda največja, ker smo polne upanja?!
Ne, ne smem. Samo trpela bom. In trpeli bosta deklici, ko jima ne bom znala razložiti, zakaj Martina ni več. Dovolj je bilo!
Moj obraz je postal resen in žalosten. Pač, na tem svetu mi ni usojeno, da se imam lepo, da se zvečer stisnem k nekomu. A bom zmogla, imam hčerki. Nočem trpeti. Naj gre.
Po dobri uri so prišli iz vode. Sedli smo na ležalnike.
»Sedaj pa bomo morale počasi domov,« sem rekla.
»Mami, ne še, ne še,« sta me prosili.
»Ostanite še malo,« je dejal Martin.
»Ne, res moramo iti,« sem rekla.
»Boste še prišle?« je vprašal.