»Najbrž,« sem rekla.
»Vas lahko pospremim do doma?«
»Imam avto, hvala,« sem rekla.
»Mi daš telefonsko? Pokličem te in lahko gremo skupaj na pijačo,« je predlagal.
»Ja, mami, daj mu številko,« se je oglasila Maja.
Ostala sem tiho.
Maja je vedela številko in mu jo v hipu povedala.
Odšle smo. Vedela sem, da si številke ne bo zapomnil. Sklenila sem, da bomo nekaj časa hodile na drug bazen, pa čeprav je bil bolj daleč stran.
Zvečer, ko sta obe izmučeno padli v posteljo, je zazvonil telefon.
»Zdravo, Martin tukaj. Motim?« je vprašal.
»Ne, ampak…« sem pričela.
» Vso pot do doma sem si ponavljal številko, da je ne bi pozabil. Vesel sem, da sem si jo prav zapomnil. Bi šli kdaj skupaj ven? Deklici sta čudoviti,« je predlagal.
»Martin, ne razumi me narobe, toda, ne vem, če je pametno,« sem pričela.
»Zakaj ne?« je bil začuden.
»Ker ne bi zmogla še enkrat vsega,« sem povedala naravnost.
»Ne razumem te,« je pričel.
»Oče Maje je poročen z drugo, oče Mojce je zbežal z mojim denarjem. Mislim, da imam za to življenje dovolj. Deklici bi se navezali nate, potem pa bi le trpeli,« sem rekla naravnost.
Nekaj časa je molčal, kar sem si razlagala kot to, da se je ustrašil. No, saj je bolje tako. Poslovil se bo in nikoli več ga ne bomo videle.
»Ne bi vas zapustil,« je pričel.
»Martin, saj nas ne poznaš. To so velike besede, verjemi,« sem rekla.
»Tjaša, všeč si mi. Že dalj časa vas opazujem. Ko se je mala poškodovala takrat na bazenu, sem zbral pogum in stekel tja. Nisem vedel, kako naj se vam drugače približam. Ne bi vas zapustil, res,« mi je zagotovil.
»Čez čas bi mislil drugače. Vem, kako to gre,« sem vztrajala.
»Pa najprej pojdiva sama ven. Boš videla, da sem dober človek. Samo ti in jaz. Deklici ne bosta vedeli. Lahko me boš spoznala in sama presodila,« je predlagal.
»Martin, verjemi, ne znam presojati najbolje,« sem rekla.
»Daj, ničesar ne moreš izgubiti, če greš enkrat z mano na pijačo,« je vztrajal.
»Prav,« sem popustila.
»V nedeljo ob osmih?« je vprašal.
Privolila sem.
Z materjo sem se zmenila, da sta Maja in Mojca v nedeljo spali pri njej. Tako mi ju zjutraj ne bo bilo treba voziti, ko bom šla v službo.
»Greš na zmenek?« me je vprašala mami.
Prikimala sem.
»No, saj je že čas. Le pazi, da ne boš prišla nazaj noseča,« je rekla resno.
»Verjemi mami, ne bom,« sem rekla.
»Mami, greš z Martinom?« je spraševala Maja.
»Ne, ne, s prijateljico,« sem se zlagala.
»S katero?« jo je zanimalo.
»S prijateljico iz službe,« sem rekla.
Potem je odšla nazaj v dnevno, prijateljica je ni zanimala.
Martin je bil točen. Stal je na dogovorjenem mestu in se nasmehnil, ko me je zagledal.
»Bal sem se, da te ne bo,« mi je priznal.
»Saj bi bilo najbrž bolje, da ne bi prišla,« sem rekla.
»Boš videla, da ti ne bo žal,« mi je zatrdil.
Odšla sva na pijačo. Povedal mi je, da je star šestindvajset let, da honorarno dela na bazenu, drugače pa vozi kamijon na krajše relacije pri očetu.
»Torej si leto dni mlajši od mene,« sem ugotovila.
»Je to ovira?« je vprašal.
Odkimala sem.
Po pijači sva peš odšla na sprehod. Govorila sem mu o sebi in poslušal je ter kimal.
»Verjemi, Tjaša, imela si smolo. Nisem tak. Ne bi vas mogel zapustiti,« je dejal.
»Težko verjamem, veš,« sem rekla.
»Dokazal ti bom, boš videla,« je odločno rekel.
Martin je bil res vztrajen. Najprej sva sama odhajala ven. Dolgo časa me ni poljubil. Ni hotel hiteti, vedel je, da bi se prestrašila. Ko sem mu pričela nekoliko zaupati, je prišel k nam na kosilo.