Tina je imela svojo sobo, kopalnico in majhen strešni balkon, kjer je bila najraje. Bil je skrit za masivno ograjo in ne da bi se bala, da bi jo kdo videl, je lahko na njem ure in ure preležala v udobnem ležalniku.
Po dobrem tednu dni jo je poklicala njena dolgoletna prijateljica Jana: »Si res doma?«
Tina je pritrdila.
»In zakaj zvem zadnja? Si že dolgo tu?« je spraševala Jana.
»Dober teden,« je odgovorila Tina.
»Najbrž imaš čas. Čez deset minut bom pri tebi,« je še sporočila in odložila slušalko.
Res se je kmalu prikazala pred njo na malem balkonu. Sedla je v naslonjač in jo opazovala. Tina je vstala in prinesla pijačo.
»Kaj je bilo? Govori! V trgovini sem slišala od starejših ženičk, da se je Grabarjeva hči po šestih letih zakona vrnila,« je povedala Jana.
Tina ji je povedala, kaj je doživela.
»Pametna odločitev,« se je z njo strinjala Jana. »Tam res nisi imela več kaj za iskat!«
»Ni tako preprosto. Kaj naj sedaj? V službo ne grem več. Nočem ga srečati, nočem, da vsi strmijo vame in govorijo za mojim hrbtom, najbrž se je po bolnici že vse razvedelo,« je rekla Tina žalostno.
»Pa kaj? Saj ni edina bolnica! Poišči si novo službo, začni na začetku! Mlada si, kmalu boš našla koga, ki te bo imel rad,« je svetovala Jana.
»Ni tako enostavno. Nikoli več se ne bom zaljubila. Moških imam dovolj,« je odkimala Tina.
»Ne govori tega! Pozabila boš in šla dalje. Res imaš srečo. Pri osemindvajsetih lahko začneš še enkrat, mar ni to enkratno?«
»Verjemi, takoj bi menjala s tabo,« je odvrnila Tina.
»No, res se nimam kaj pritoževati, toda verjamem, da boš tudi ti našla pravo srečo,« je prikimala zamišljeno Jana, ki je pri osemindvajsetih letih končno spoznala nekoga, za katerega je vedela, da je pravi.
»Dala bom odpoved, pričela bom pisati prošnje za novo delavno mesto,« se je odločila Tina.
O Marku ni bilo več glasu, kaj hitro se je sprijaznil, da ga je zapustila. Pred Tino je bilo težko obdobje. Najprej je morala dati odpoved in njen predstojnik ni bil nad tem nič kaj navdušen.
»Ste prepričani?« jo je vprašal, ko je prišla k njemu v pisarno.
Tina je prikimala.
»Slišal sem, da imate v osebnem življenju težave, toda je res rešitev to, da odidete,« je spraševal.
»Da, tu nimam več kaj iskati. Ne bi mogla delati s svojim bivšim možem,« je pritrdila.
»Lahko uredim, da ne bi bila istočasno v službi. Tako ga ne bi videvala,« je predlagal predstojni.
»Ne, odločila sem se,« je odločno rekla.
Uredila sta papirje, obljubil ji je, da ji že čez nekaj dni pošljejo delavno knjižico na dom. Tistikrat je zadnjič prestopila prag bolnišnice. Kar se da hitro jo je tudi zapustila. Šele, ko je bila v avtu na varnem, si je oddahnila. Nikogar od znanih sodelavcev ni srečala. Odpeljala se je proti domu in z vso vnemo pričela pisati prošnje za novo delo. Njen bivši šef je bil tako prijazen, da ji je napisal dobro priporočilo, ki ga je nato skopirala in pošiljala zraven prošenj. Vsekakor je upala, da bodo dobre besede pomagale, da čimprej prične z delom.
Ta čas, ko je bila doma, pa je lenarila. Poležavala je na balkonu, brala je knjige in zvečer odhajala z Jano na pijačo. Od vseh prijateljic, ki jih je imela v domačem kraju, je ohranila stike samo z njo. Rada je bila v njeni družbi, Jana se ni kaj dosti spremenila, še vedno je bila nasmejana in polna načrtov. Tina se je v njeni družbi počutila odlično.
Še vedno pa jo je spremljala bolečina. Še vedno ni minil dan, ko ne bi pomislila na svoj zakon, na Marka, ki jo je tako prizadel. Bolelo jo je tudi to, da niti ni poskušal rešiti zakona. Ni je več poklical, ni se več oglasil, bilo mu je vseeno. Uvidela je, da je najbrž sploh ni ljubil tako, kot si je ona predstavljala. Spoznala je, da je bila poročena s tujcem. Razčlenjevala je leta njunega poznanstva in nato njunega zakona in ugotovila, da sta živela povsem ločeno. V tem smisli, da se nikoli nista zares pogovorila, nikoli si nista zaupala težav. Njun zakon je bil površinski.
Po dobrem mesecu dni, je Tina dobila pošto za razgovor za službo. Bila je navdušena. Zdravstveni dom, ki je bil oddaljen le nekaj minut je potreboval novo pomoč. Na razgovor naj bi šla naslednji teden. Zvečer, ko sta šli z Jano na pijačo, ji je vse povedala.
»No vidiš, sem rekla, da bo še vse dobro! Dobila boš službo, ki bo še boljša od prejšnje, nato dobrega moža in še kaj,« se je veselila Jana.
»No, ne prehitevaj. Najprej moram na razgovor. Moram pa priznati, da sem spet dobila malo upanja za lepši jutri.