Očitno sem res lahko še hvaležna za novo priložnost, ki mi je ponujena. Kdo ve, kaj bi bilo z mano, če takrat ne bi odkrila Marka. Najbrž bi živela v navidezno popolnemu zakonu še nekaj časa,« je ugotavljala Tina.
»Saj sem ti povedala. Vsaka stvar, ki se v življenju zgodi, je za nekaj dobra,« je kimala Jana.
Tistega večera sta ostali dolgo zunaj. Obe sta bili dobre volje in nikamor se jima ni mudilo. Ko so počasi zapirali lokal, sta odšli še v nočni klub, ki je bil malce ven iz kraja, kjer sta živeli. Ker je bilo tam polno ljudi in vzdušje res prijetno, sta se zabavali do jutranjih ur.
Počasi se je že pričelo daniti, ko sta odhajali proti avtomobilu.
»Če bi mi kdo pred nekaj meseci rekel, da bom s tabo spet skupaj do jutra, ne bi verjela,« se je smejala Tina.
»Mar ni dobro! To morava še ponoviti,« je kimala Jana.
»Sploh nisem utrujena. Še kam bi šla,« je ugotovila Tina. Bila je polna energije.
»Greva na morje?« je predlagala Jana.
»Na morje? Pa tvoj tip? Ne bo jezen?« je vprašala Tina.
»Ah, pa kaj še,« je zamahnila z roko. »No?«
»Zakaj pa ne,« je bila Tina pripravljena na nadaljevanje njune zabave.
Sedli sta v avto in se odpeljali do obale uro proč.
Jana je imela v avtu odejo, odnesli sta jo do plaže, jo razgrnili in legli nanjo. Nekaj časa sta se pogovarjali, nato pa počasi zadremali.
Tina se je prebudila, ko je bilo sonce že visoko in je z vso močjo pripekalo. K sreči sta položili odejo k drevesu, tako da je na njiju padala senca velike krošnje. Predramila je Jano.
»Oh, kaj me budiš,« je bila nejevoljna.
»Daj, na plaži je že polno ljudi, midve pa leživa tu,« je pripomnila Tina.
»Saj je vseeno,« je zazehala Jana. »Nihče naju ne pozna.«
»Pa mi je vseeno nelagodno. Sicer pa ne vem, zakaj nisva vzeli kopalk?« se je spomnila Tina. Morje je bilo prijetno toplo, v njem je bilo že kar precej kopalcev.
»Saj lahko zaplavava v spodnjih hlačah,« se je domislila Jana.
»To pa že ne,« je odkimala Tina.
»Le zakaj ne? Prav tako velike imam, kot kopalke, zakaj potem ne?« je Jana ugovarjala in se slekla. Samo v spodnjih hlačah je počasi stopila proti pomolu. Ni se menila za začudene poglede ostalih. Skočila je v morje, kriknila od navdušenja, ko se je spet pojavila na površju in zaplavala.
Tina ni imela toliko poguma. Nekaj časa je še sedela v senci, nato se je sezula in stopila do morja. Zabredla je v vodo do kolena in opazovala Jano.
Domov sta se vračali šele tistega dne proti večeru. Ves dan sta preležali na plaži, nato sta odšli na dobro morsko kosilo in šele nato počasi proti domu.
Doma pa je Tino čakalo pismo. Priporočena pošiljka. Vzela je pismo in odšla v sobo. Tam ga je odprla. Vloga za ločitveni postopek, Marko je očitno menil, da je že skrajni čas, da se tudi uradno ločita. Preplavila jo je žalost, zastrmela se je skozi okno. No, saj je vedela, da bo do tega prišlo. Sama je odlašala, menila je, da je še čas. Marku se je očitno bolj mudilo. Torej tak je konec. Grenak. Začutila je, da se ji počasi nabirajo solze v očeh. Ne! Ne sme se smiliti sama sebi. Pred njo je bila nova priložnost. Odšla bo na razgovor za službo, ima čudovito prijateljico in menda je res, kar je govorila Jana. Nekoč bo prišel nekdo, ki jo bo ljubil iskreno. Nekoč bo našla tisto, kar je pravo. Pred njo je bilo vse. Ne sme več misliti na preteklost, sprejeti mora trenutke, ki se ji ponujajo…