POLETNA RAZGLEDNICA: Recesijske počitnice
Poletje je čas izletov, dopustov in potovanj. Na portalu MojaLeta.si objavljamo vaše izletniške utrinke. Vabimo vas k sodelovanju!
Recesijske počitnice (foto: Osebni arhiv)
Prejeli smo fotografije
Olge Paušič. Vsekakor pa si morate prebrati tudi njen doživeti zapis o recesijskih počitnicah:
Drastično padanje življenjskega standarda v naši ljubi domovini sva začela močno čutiti letos spomladi. Cene nezadržno gor, pokojnine nikamor – potem pa smo dobili v družino še dva vnuka in treba je bilo prispevati k nakupu vozičkov, opreme, kmalu tudi za pleničke v velikih količinah. Vnukinjin drugi rojstni dan, trideseti sinov dvojčkov in nato še slavja ob uspešnem zagovoru doktorske disertacije »mlajšega« izmed dvojice so končno izpraznili najino finančno malho. Moj preudarni mož je ugotovil, da nama za počitnikovanje ob »plavem Jadranu« preprosto ne bo zneslo.
»Daj no, saj se da počitnice preživeti tudi bolj skromno. Recesijsko,« sem rekla odločno, saj sem o nastalem stanju tudi sama že veliko tuhtala in sem od nekdaj optimist, ki zmerom verjame, da se z malo spretnosti da najti izhod iz vsake situacije. Da se vse poletje ne bi premaknila od doma, ne, s tem se nisem hotela sprijazniti.
»Pa mi razloži, kako naj bi to bilo – recesijske počitnice,« se je kislo nasmejal.
»Poglej tole,« sem mu pomolila pod nos zapis v svoji beležnici. Nastajal je nekaj dni, po tistem, ko je prvikrat omenil, da se bo treba odreči sedenju pod borovci in rekreaciji v modrih valovih najlepšega morja na globusu.
»Zapisala sem nekaj koristnih napotkov, ki bi nama, če se jih bova držala, omogočili vsaj deset prijetnih počitniških dni.«
Pa sva skupaj brala:
1. Ne odločaj se za organizirano letovanje pri turistični agenciji, preko osebnih kontaktov bo ceneje.
2. Izberi čas počitnic PO sezoni (september).
3. Hrano in pijačo pelji s sabo od doma.
4. Vozi tako, da porabiš čim manj goriva (90-100 kilometrov na uro).
5. V kraju letovanja nakupuj (osnovna živila) v večernih urah, ko jim znižajo ceno.
6. Izogibaj se posedanju po lokalih (pijača, sladoled …).
7. Imej v mislih, da si na počitnicah zaradi oddiha in polnjenja baterij, ne pa zato, da se boš nažiral, popival in zapravljal.
8. Ne razmišljaj o tem, da bi s počitnic nosil kakršna koli darila domačim!
Začel se je na ves glas režati, čeprav sem ga gledala zelo resno, kajti v zapisano sem trdno verjela in se v duši tudi že odločila, da se bom slehernega priporočila zanesljivo držala.
»Res bi rad videl,« se je dalje režal, »da te ne zamika sladoled, mrzlo pivo, nakup malo tu, malo tam … za vnukinjo, za sestri, mamo, seveda zate osebno …«
»Ne norčuj se, premislila sem in se odločila. Lahko bi se krasno izšlo.«
»Pa organiziraj! Jaz bom samo vozil in doli ob morju skrbel, da bodo finance zdržale. Prav?«
Kar vesela sem bila, da je bil tako hitro ZA, še bolj, da mi je prepustil priprave. Najprej sem povprašala bivšega sodelavca iz mojih šolskih dni, če še izdaja svojo počitniško prikolico v kampu blizu Zadra. Slišati je bilo, da se mu je od starosti in dotrajanosti sesula na prafaktorje. Zatrdil mi je, da bo še nekaj let uporabna, da pa letos zanjo ni kaj prida zanimanja, ker je bolj skromne sorte (ni televizorja, ventilatorjev, kuhinjska oprema je bolj tako tako itd.). Ker z možem nisva zahtevna človeka in ker je bila cena »le« 32 evrov/dan kar sprejemljiva, sva sklenila posel. Zmenila sva se za zadnje dni v avgustu in nekaj septembrskih. Pa kar takoj me je angažiral, da sinu lektoriram diplomsko nalogo, honorar za delo bova pa odštela od najemnine za prikolico. Super! Kar poskočila bi od zadovoljstva. Prvi točki iz moje »zaveze« sta bili odlično rešeni.
Nato sem začela pripravljati zalogo hrane: v Mercatorju, kjer po novem cene blaga pred iztekom roka znižajo za 50 %, sem nakupila potrebno meso, konzerve čičerike, fižola, različne namaze in podobno, kar me ni stalo niti 50 evrov, je pa bilo »izračunano« na deset in še malo dni.
»Vino in kaj žganega boš vendar pripravil ti!« sem opozorila moža. »Tudi grozdje, breskve in slive so zreli, morda bodo celo jabolka in kaj hrušk. Za vedro sadja neseva lepo s sabo, zadoščalo bo. In vedro zelenjave z domačega vrta.«
Rečeno – storjeno.
»Daš za bencin?« je zatežil. »Vem, da imaš zmerom kakšen črni fond. Sto evrov za dol in gor. Jaz dam za cestnine, to je okoli štirideset evrov. In za cigarete.«
»Lahko bi nehala kaditi in bi nama tako mesečno ostalo skoraj dvesto evrov,« sem zabrundala. A njegov odgovor sem že poznala. Vselej je bilo kaj. Tokrat je imel pomisleke: »Kakšne počitnice pa bodo brez jutranje cigarete ob kavi in likerju tete Pehte, a? To je vendar skoraj najlepši trenutek dneva pod borovci.«
»Dobro, naj bo. Se bova pa odvajala po vrnitvi domov,« sem previdno poskusila in za čudo ni rekel besede proti. Ni kaj, recesija nas bo vse počasi spravila na kolena (ali še niže). Tudi sama začenjam razmišljati o malenkostih, ki mi še nedolgo tega sploh na misel ne bi prišle (potrebujem to, je res nujno kupiti ono, je treba res vsak dan jesti meso, a morava naročati Delo, se je smiselno peljati v 30 kilometrov oddaljeno Mursko Soboto, ker je kakšna stvar tam cenejša kot doma …).
Stisnila sem torej zobe in odrinila stotak za bencin, čeprav me je mikalo, da bi mu kaj zabrusila. Tako sem se morala odreči novim kopalkam (iz akcijske prodaje v NKD) in tunikama, ki sem si ju pred dnevi rezervirala v Modiani (tudi iz akcijske prodaje), sem pa vnukinji, ki gre septembra v vrtec, kupila adidaske po znižani ceni, čeprav sem šla v limit. Določenim stvarem se preprosto ne morem upreti. Kdaj pa kdaj me zagrabi nakupovalna mrzlica in proti njej sem (za enkrat!) še nemočna.
Kupila sem seveda tudi nekaj kun za žepnino - za vsak primer, ker povsod pač ne moreš plačevati s plastičnim denarjem. Moj dragi o tem sploh ni razmišljal, češ da imava v prtljažniku itak toliko vsega, da tega dve osebi v desetih dneh ne moreta pospraviti.
Pa sva krenila na pot. Najin mali hyundajev Getz je bil nabasan, kolikor se je dalo, vrh vse prtljage pa je kraljeval slamnat klobuček z modro pentljo, ki je bil nedavna pridobitev. Čeprav sem vedela, da ga ne bom rabila (preprosto ne prenesem naglavnega pokrivala ne poleti ne pozimi), je bil potreben tam vrh tovora kot zelo očiten simbol, da gresta babica in dedek na morje.
Da se je turistična sezona izpela, je bilo čutiti in videti na vsakem koraku: prazna avtocesta, prazna počivališča ob njej, nikjer čakanja na cestninskih postajah, še tisti, ki so se premikali proti morju, so to počeli počasneje kot julija in še sredi avgusta. A moj mož se je repenčil in pritiskal na stopalko za plin, kot da naju preganjajo.
»Sva rekla, da voziva maksimalno sto na uro,« sem protestirala.
»Pa ja, bom cijazil kot polž!«
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Spremljajte Moja leta na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Starejše novice: