POLETNA ZGODBA: Deset dni samote (2/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Kaj, ko bi še zadnjič v spomin na najine skupne dni,« je rekel nekaj trenutkov za tistim, ko ji je razložil, da potrebuje nekaj samote, nekaj oddiha.
»Saj ne misliš resno,« je rekla užaljeno.
»Zakaj pa ne. Še včeraj sva, zakaj pa danes ne bi,« je skomignil z rameni.
Da, včeraj sta, toda včeraj je bila še prepričana, da jo ljubi, da bo njen za vedno, da sta najlepši par na svetu!
»Če si se odločil za odmor, potem ti res ne morem ustreči,« je rekla trmasto. Na skrivaj je upala, da si bo še vedno premislil. Pa se ni.
Potem je minil teden dni. Erika je trpela, poskušala je čim manj misliti nanj. V tem tednu ga ni srečala niti enkrat. Kar je bilo po eni strani dobro. Če bi ga videla, bi jo najbrž zelo bolelo. Ampak, ker ga ni videla, ji je bilo strašansko dolgčas, pogrešala ga je. Ko bi jo vsaj poklical, ko bi vsaj spregovorila par besed, najbrž bi se takoj počutila bolje.
»Pridi, vabim te v kino,« je rekla Mateja, njena sestrična. Bila je nedelja, po kosilu.
»Ne grem,« je odkimala Erika.
»Seveda greš! Ne moreš se smiliti sama sebi. Pojdiva, dokazala ti bom, koliko lepih, postavnih, privlačnih moških hodi mimo tebe in jih niti opaziš ne,« je vztrajala Mateja.
Šli sta. Prišli med zadnjimi in se že v temi prebili do sedežev. Film je bil dober, Erika je celo pozabila, da ni z Jakom, da sedi zraven nje le Mateja.
Filma je bilo konec, prižgale so se luči. Sedaj bo lahko pogledala, kar jo je ves čas zanimalo. Nekaj vrst naprej sta sedela dva. Tako zaljubljena, ves čas sta se poljubljala. Spominjala sta jo nase in na Jaka. Sedaj bo lahko videla, kdo ima srečo, kdo je tam, kdo je zaljubljen…. Jaka in njena najboljša prijateljica Saša. Ne, saj ni res!
Stekla je iz kina ven, njena sestrična je tekla za njo. Tudi ona ju je videla, bila pretresena.
»Erika, saj ni vredno! Sedaj vidiš, kakšen kreten je,« ji je govorila.
Oh, kako obrabljene fraze! Ni vreden. Kreten.
»Ne morem verjeti, ne morem verjeti,« je hlipala in se držala za glavo.
In tedaj jo je prešinilo. Pobegnila bo, zbistrila si bo glavo. Če bo ostala v mestu, če bo ostala v istem kraju, kakor ona dva, se ji bo zmešalo. Mora stran, potrebuje samoto. Vikend! Oh, hvala bogu, imajo vikend. Tja bo šla. Oče in mama ne bosta šla, najbrž ne, prepovedala jima bo. Hoče biti sama. Deset dni samote. Vzela bo dopust, če ga ne bodo hoteli dati, bo vzela bolniško. Šla bo, pa če ostane brez službe!
Uredila si je dopust, niso ugovarjali. Bo pač poleti več časa posvečala službi. Potem je odšla v trgovino po zalogo. Deset dni se ni nameraval premakniti iz vikenda. Tam bo meditirala ali kar koli že. Tam bo.
Mama in oče sta le skomignila z rameni. Naj gre, stara je dovolj. Ima jih že šestindvajset. Ko je mama vprašala, če gresta skupaj z Jakom in je Erika le jezno pogledala, ni več spraševala.
»In če kdo vpraša kje si,« je rekla mama, preden se je odpeljala.
»Ne veš,« je odvrnila Erika.
»In če vpraša Jaka,« je previdno rekla mama.
»Ne veš,« je resno rekla Erika. Celit si gre rane in ne zadajat novih!
Pripeljala je pred vikend. Končno. Izstopila je in sedla na klop, ki je bila prislonjena k steni. Naslonila se je in zaprla oči. Sedaj je tu. Sama. Za hip ji je postalo žal, da je pobegnila. Da, pobegnila je pred resnico. Ni mogla gledati, ni prenesla. Jaka in Saša. Poznali sta se od malih nog. Ves čas sta bili skupaj. Najboljši prijateljici za vedno. Kako je mogla! Vedela je, kaj čuti do Jaka. Vedela je, da ga ima najraje na svetu. V oči so ji spet privrele solze.
»Ne, ne bom več premišljevala. Solit naj se gresta, oba,« je jezno rekla in obrisala solze. Poiskala je ključ in odklenila vrata. Odprla je okna, da je prezračila notranjost. Lep pomladni dan je bil, sonce je posijalo v notranjost vikenda. Razgledala se je po veliki sobi. V njej je bil kavč, v kotu mala kuhinja, na izrezljani skrinji je bil televizor. Lepo je bilo, od nekdaj je bilo tako. Odšla je po ozkih stopnicah v zgornje nadstropje. Tam sta bili dve spalnici. Še tam je odprla okna.
»Če bo vreme lepo, bom zunaj. Brala bom knjige, sprehajala se bom. Če bo dež, bom gledala televizijo,« je govorila sama sebi. Ko se je pogovarjala na glas, je bilo lažje, kot da ne bi bila sama.
Hrano, ki jo je imela s sabo je znosila v malo kuhinjo. Napolnila je hladilnik. S sabo je imela nekaj pripravljene hrane, kruh, prepečenec. Vzela je šest knjig, jih zložila na skrinjo zraven televizije. Upala je, da bo dovolj, da se bo vseh teh deset dni lahko zaposlila in ne premišljevala nanj. Potem bo najbrž lažje. Prebolela bo najhuje in se polna novih moči vrnila. Pripravljena na spopad z njim.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Igramo podaljšek

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Kdo koga bolj potrebuje?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preživeti teden dni na invalidskem vozičku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.