POLETNA ZGODBA: Dobičkonosni zakon

Miranda je bila končno srečna. Bila je zaljubljena in še sama ni mogla verjeti, da se je tak kavalir, kot je bil Martin, zagledal vanjo. Spoznala ga je v službi. Miranda je bila vodička muzeja v njenem kraju. Martin je bil med obiskovalci in ves čas, ko je razlagala zgodovino muzeja, je gledal vanjo in se ji smehljal.
Tudi ljubezen potrebuje čas ... (foto: freeimages.com)
Tudi ljubezen potrebuje čas ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ko je skupino turistov pripeljala do konca, je stopil k njej in jo povabil na pijačo. Ker je imela čas, je odšla. In morala si je priznati, da ji je bil všeč že na prvi pogled.
Sama je bila stara osemindvajset let, bila je visoka in svetlolasa. Kasneje je izvedela, da je Martin star triinštirideset let, ki pa jih je uspešno skrival. Imel je lepo postavo, bilo je več kot očitno, da da veliko nanjo. Imel je goste črne lase in še nikjer niti sledu o sivini. Bil je zagorel in šarmanten.
Že po mesecu dni njunega poznanstva, jo je pričel prositi, naj se preseli v njegov dom, ki je bil od njenega kraja oddaljen dobro uro vožnje.
»Več kot očitno je, da sva za skupaj. Zakaj bi čakala, življenje je kratko. Ljubim te in ti ljubiš mene. Preseli se k meni, tako bova več časa skupaj,« ji je govoril.
Miranda ni dolgo oklevala. Kmalu je res odšla v tuj kraj in v novo hišo, ki je stala ob gozdu. Tam je bilo kot v pravljici in Miranda je bila osupla nad lepoto kraja.
Martin jo je zaprosil za roko. Privolila je. Sklenila sta tudi, da bo po poroki ostala doma. Služba, ki jo je imela je bila daleč, Martin je zaslužil več kot dovolj.
»Zakaj bi delala? Denarja nama ne manjka,« ji je govoril in Miranda se je strinjala. Hiša je bila velika in bogato opremljena. Če jo je želela čistiti, je potrebovala veliko časa. Služba bi jo le utesnjevala.
Poroka je bila opravljena na hitro. Prisotna sta bila le ženin in nevesta, Mirandina prijateljica, ki ji je bila za pričo in Martinov prijatelj, odvetnik Nick, ki je bil za pričo njemu. Po poročnem obredu pa so se odpeljali v prijetno gostilno, kjer so naročili kosilo.
Mirandi je bil Nick takoj všeč. Bil je prijetnega videza, bil je zelo prijazen in zgovoren. In videlo se je, da sta z Martinom res dobra prijatelja.
»Draga? Slišiš?« jo je predramil glas soproga po kosilu.
Zdrznila se je in ga pogledala.
»Povabim sem Nicka na nedeljsko kosilo,« je povedal.
Miranda je prikimala: »Da, seveda, vesela bom obiska! Pa pripelji svojo ženo.«
Nick se je popraskala za ušesom: »Bolj težko. Nisem poročen, samski sem!«
»Res?« je bila Miranda presenečena.
Prikimal je.
»Tudi ti si lepo vabljena,« je Miranda nato rekla svoji prijateljici.
»Žal, ne morem. Kdaj drugič,« je odkimala.
In tako je bilo vse od poroke dalje. Nick je prihajal k njima na nedeljsko kosilo. Postal je njun prijatelj, Miranda ga je takoj sprejela, kar je bilo všeč tudi Martinu.
»Če ne bi verjel, da me močno ljubiš, bi bil kar malce jezen, ker sta se z Nickom tako dobro ujela,« ji je nekega večera zašepetal Martin, ko sta ležala v postelji.
»Dobro veš, da si edini. Moram pa priznati, da je Nick zelo prijeten prijatelj in da me veseli, da rad pride k nama,« mu je povedala.
Miranda se je počasi navadila, da jo zjutraj ni več budila budilka, da je lahko ležala v postelji, kolikor časa je želela. In bilo je čudovito. Bila je povsem brez skrbi. Zjutraj je vedno dolgo ležala, nikoli ni slišala, kdaj se je njen ljubi odpravil v službo. Nato si je vedno pripravila obilen zajtrk, ki ga je najraje pojedla na veliki terasi pred hišo iz katere se je lahko videlo vrhove streh hiš v mestu.
Dopoldan je izkoristila za krajši sprehod v naravi za hišo, včasih je nabrala šop travniških rož, uredila si je manjši vrt, včasih je brala knjigo. Rada je pospravljala po hiši, kuhala je kosilo in ob večernih urah je težko čakala, da se je njen mož vrnil domov. Zvečer sta posvetila drug drugemu. Televizijo sta le malokdaj prižgala. Veliko raje sta sedela na veliki sedežni garnituri in se ure in ure pogovarjala.
Nekoč je postal Martin sredi pogovora zamišljen.
»Imaš skrbi? Je kaj narobe?« ga je spraševala. Zavita je bila v toplo odejo in srebala je jasminov čaj.
»Nekaj ti moram povedati,« je dejal in pogledal stran.
»Da?« je rekla. V želodcu jo je stisnilo. Slabih novic ni dobro prenašala.
»Nisem še našel pravega trenutka, niti nisem mogel o tem govoriti. Žal mi je, ker ti nisem povedal prej,« je začel.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.