Težko je čakala, da prične z delom. Imela je sicer tremo, toda želja po delu je bila močnejša od nje.
Petnajst minut do sedme ure, je odklenila vrata, nato pa odšla do svoje ordinacije. Kmalu je zaslišala korake, nekdo je potrkal na njena vrata. Bila je Pavla.
»Ste že tu, gospa doktor! Nama lahko skuham kavo?«
Jožica je prijazno prikimala.
»Po kavi pa začneva z delom, če se strinjate,« je pripomnila Pavla.
»Seveda,« je kimala Jožica.
Čeprav jo je bilo strah, je težko čakala, da vstopi prvi pacient.
Točno ob sedmi uri je javila Pavli, naj pošlje prvega k njej. Vstopila je starejša ženska. Premerila je Jožico od nog do glave in šele nato sedla.
»Oprostite, toda tako mladi ste,« je vzkliknila ženska.
Jožica se je rahlo nasmehnila: »No ja, vseeno upam, da bom kos vašim težavam!«
»Glava, nenehno me boli glava. In v križi me zbada,« je pričela naštevati ženska.
Jožica se je smehljala, jo poslušala, nato pa opravila pregled. Postavila ji je diagnozo, ki ni bila huda, napisala recept in ženska je odšla.
Prvi pacient je bil mimo, niti ni bilo tako hudo. Za Jožico je bil led prebit.
Čakalnica je bila polna ves dan, ljudje so iz same radovednosti obolevali. Ko pa se je razvedelo, da je mlada zdravnica povrhu vsega še zelo privlačna, pacientov ni hotela zmanjkati. Prvi teden je Jožica tako delala skoraj ves dan. Pričela je ob sedmi uri zjutraj in zaključila šele ob peti popoldan. Kaj dosti prostega časa ji ni ostalo. Ko se je po končani službi vračala v svoje stanovanje, je bila utrujena, toda zelo srečna. Ljudje tu so bili prijazni, novi kraj ji je bil vse bolj všeč in bila je zadovoljna nad svojo odločitvijo.
Po tednu dni so se razmere nekoliko uredile. Ljudje so prihajali po ustaljenem urniku, vsak dan jih je bilo nekaj, dela je bilo ravno prav. Jožica je tako kmalu imela čas, da razišče kraj, v katerem je živela. In bil ji je všeč. Domačini so ji povedali za čudovite sprehajalne poti, največkrat se je kdo ponudil celo, da jo spremlja. Nikoli ji ni bilo dolgčas. Ljudje so jo sprejeli medse, jo vabili domov na kosilo, ji nosili domača jajca, mleko in sir. Postala je zelo priljubljena. V malem kraju, kot je bil ta, so zdravnike še spoštovali in jim bili hvaležni za trud in pozornost.
Mesec dni je bil okoli kot bi mignil in Jožica se je kmalu počutila povsem domače.
Skoraj vsak dan si je vzela čas in se sprehodila po vasi, se povzpela na bližnji hrib in občudovala naravo. Posvečala se je sebi, v delovnem času pa vsem v vasi.
Tistega dne je deževalo že od jutra. Dan je bil zaspan, dela ni bilo veliko. Le tisti, najbolj bolni, so vztrajali in prišli do ambulante. S Pavlo sta tako končali že ob dvanajstih.
»Najbolje, da greš. Nikogar ni. Če pa kdo pride, bom že sama poskrbela zanj,« je rekla Jožica, ko sta kar nekaj časa sedeli brez dela.
»Prav, gospa doktor, potem grem. Jutri se vidiva,« je kimala Pavla.
Jožica je zaklenila vrata za njo in se odpravila v stanovanje. Dan je bil len in ni se ji ljubilo nikamor. Legla je na kavč in prižgala televizijo. Oči so ji kar same od sebe zlezle skupaj.
Prebudila se je pozno popoldan, lačna in žejna. Na hitro si je pripravila kosilo, nato je odšla pod tuš, da je prišla nekoliko k sebi. Oblekla je trenerko, ki jo je imela najraje, odšla je na mali balkon, ki mu je streha preprečevala, da bi ga močilo in tam v miru in počasi pila kavo.
Že v daljavi je zagledala, kako nekdo teče po hribu navzdol. Ko je oseba prišla nekoliko bližje, je Jožica ugotovila, da teče otrok, premočen do kosti. Spremljala ga je z očmi, tekel je do ambulante. Vstala je in čakala. Bila je prepričana, da je namenjen k njej.
Otrok je pritekel do hiše in pritisnil na zvonec.
»Takoj pridem,« je zaklicala Jožica iz balkona.
Odklenila je vhodna vrata in se zazrla v obraz deklice. Bila je prestrašena.
»Ste vi zdravnica,« je hitelo dekle.
Jožica je prikimala.
»Moj očka, hitro! Moj očka,« je zastokala deklica, imela je solzne oči.
»Lahko pridem do hiše z avtom,« je vprašala Jožica, ko je s torbo stala pri vratih.
Deklica je hitro prikimala.
»Potem greva! Pokazala mi boš pot,« je rekla Jožica.
Peljali sta po kamniti cesti, ki je vodila skozi gozd, nato pa strmo navzgor.
»Si tekla vso pot,« je bila Jožica začudena.
Deklica je prikimala.