POLETNA ZGODBA: Na prostosti

Oliver je stopil na prašno cesto. Pogledal je okrog sebe, v njegovih očeh se je zrcalil strah. Bil je nemiren. »In kaj sedaj?« je rekel bolj sam sebi. »Sedaj pa na začetek,« mu je odvrnil stari paznik, ki je bil naslonjen na zid in ga je opazoval.
Nihče mu ni mogel vrniti deset let življenja ... (foto: freeimages.com)
Nihče mu ni mogel vrniti deset let življenja ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Začetek,« je prikimal Oliver.
»In predvsem, izogibaj se lepih deklet,« mu je še svetoval.
Oliver ga je hladno pogledal, rekel ni nič.
»Pogrešal vas bom, pa čeprav sem sovražil vse,« je mirno dejal čez čas. Prijel je svojo torbo in se peš odpravil naprej.
»Mar nimaš prevoza?« je za njim zaklical paznik.
»Ne,« je odvrnil Oliver.
»Do mesta je dve uri hoje,« mu je dejal.
»Imam čas,« je mirno odgovoril Oliver in se odločno odpravil naprej. Ni se več oziral, čeprav mu je bilo kar nekoliko tesno pri srcu, ko je po desetih letih zapuščal zapor.
Cesta je bila prašna in prazna. Nihče ni pripeljal mimo in za hip se mu je zazdelo, da je sam na svetu. Bilo je nekaj do enajstih dopoldan, sonce je pripekalo in imel je suha usta. Pred sabo je videl le še poln kozarec osvežilne pijače.
Po dveh urah, se je pred njim prikazalo mesto. Tuje in neznano. Sklenil je, da bo najprej poiskal gostilno, kjer se bo odžejal in šele nato se bo z avtobusom odpeljal v mali kraj, kjer je bil nekoč doma. Pred desetimi leti. Bil je prepričan, da se je tam veliko spremenilo. Upal je tudi, da ga ljudje ne bodo spoznali, če pa že, da so vsaj pozabili, kar je bilo deset let nazaj. Sam se je že davno sprijaznil z mislijo, da bo za vedno zaznamovan. Za vedno in povsod bo bivši kaznjenec in vedel je, da mu ljudje ne bodo zaupali. Pa čeprav ni zagrešil ničesar. V očeh ljudstva in pravice je bil kriminalec in nikogar ni zanimala njegova zgodba. Naj je bilo res ali ne, bil je obsojen in zapečaten.
Oliver je bil star osemindvajset let. Ko je odšel v zapor, mu je bilo komaj osemnajst let. Takrat je bil še deček, otrok. Ni se znal braniti, bil je preplašen. V zaporu se je razvil v močnega in privlačnega mladeniča. Bil je mišičast, trden, v njegovih očeh pa je bil hlad. Njegov smeh je že davno nazaj zamrl. Najbrž takrat, ko je spoznal, da sta na svetu pomembna le denar in ime. Pravice ni. Je le na papirju in v filmih.
Zagledal je prijeten lokal. Odpravil se je tja. Sedel je na veliko pokrito teraso in čakal. Kmalu je pred njim stala prijazna natakarica.
»Želiš?« je vprašala.
»Nekaj osvežilnega. Mogoče limonado,« je vprašal.
»Da, imamo zelo dobro limonado. Takoj dobiš,« je zažvrgolela in odšla.
Nazaj se je vrnila z velikim vrčem in kozarcem.
»Si iz zapora?« je naravnost vprašala.
»Mi piše za obrazu?«
»Ah, ne, toda videla sem te, da si prišel iz smeri, kjer je zapor,« mu je pojasnila.
»Da, iz zapora,« je dejal in jo gledal.
»Koliko let si sedel?« je bila radovedna.
»Deset,« je odvrnil.
Zažvižgala je.
»Odslužil sem,« je dodal.
»Moj James je tam šele tretje leto. Še polovico ima pred sabo. Ga poznaš?« je rekla in prisedla.
»Najbrž,« je kimal.
»Oropal je banko. Takoj so ga dobili,« je razlagala.
»A,« je kimal Oliver. Bil je presenečen, da je dekle prisedlo in tako sproščeno govorilo z njim. Bil je prepričan, da se ga bodo ljudje bali. No, v njegovem malem mestu vsekakor. Ko bodo ugotovili, kdo je, se ga bodo najbrž izogibali.
»Si slišal? Te čaka kdo doma? Imaš dekle?« je spraševala.
Oliver se je predramil: »Oče. Oče me čaka.«
»Vesel te bo, kaj,« je ugotavljalo dekle.
Prikimal je.
»Jaz bom Jamesa čakala. Pa ne zato, ker mi je zagrozil, da me bo ubil, če se spečam s kom drugim. Res ga ljubim, veš,« je kimala.
»Me veseli,« je dodal in popil limonado do konca. Hotel je plačati, a ga je zadržala.
»Kar pusti. Je že dobro,« je rekla prijazno.
»Nočem, da me lovijo zaradi kraje limonade,« je dejal nezaupljivo in ji ponujal denar.
»Ne bodo te,« je rekla in odšla.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Tihi in glasni ubijalci

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Tikanje in vikanje v naši družbi

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Preselila sta se iz hiše v stanovanje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Poiščimo odgovore v sebi

Zagotovo ste že kdaj koga slišali reči, da se odgovori ...

Kratke misli: Bilo je njuno najlepše leto

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Življenjska inventura

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.