POLETNA ZGODBA: Namišljeni kavalir

»Dobro jutro, Gabrijela,« se je oglasil močan glas. »No, Gabrijela, me slišite?« Zdrznila se je in za trenutek odmaknila pogled stran od okna. »Spet ste tu. Ste me pogrešali?« je nadaljeval. Gabrijela se je žalostno nasmehnila in skomignila z rameni.
Gabriela je bila v svojem svetu srečna ... (fotografija je simbolična, www.freeimages.com)
Gabriela je bila v svojem svetu srečna ... (fotografija je simbolična, www.freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»No, očitno bova spet nekaj časa preživela skupaj. Prav veselim se najinih pogovorov,« je prikimal Sergij.
»Gospod zdravnik, prav nič me ne veseli, da sem tu. Upam, da bom kmalu doma. No, vsaj vi ste tu, lažje bo,« je rekla Gabrijela in spet pogledala skozi okno.
»Lep dan je,« je dejal Sergij in zapisoval nekaj v njeno kartoteko.
Prikimala je. Odgovorila ni. Po njenem nasmehu, po njenih odsotnih očeh, je lahko sprevidel, da je nekje daleč z mislimi.
Odpravil se je naprej, a preden je sestra zaprla vrata njene sobe, jo je še enkrat pogledal. Prikupila se mu je. Tokrat je bila v bolnišnici že tretjič in bila je njegova pacientka. Gabrijela je bila stara šestdeset let, bila je urejena, vedno počesana in rahlo naličena. Imela je topel pogled in dobro srce. Njena bolezen je bila neozdravljiva. Sergij ni vedel, daj bo zaradi tega žalosten ali naj pač sprejme njeno bolezen. Ona jo je in veliko lažje je živela.
Prvo terapijo sta imela še tistega dne, ob četrti uri popoldan. Gabrijelo je pripeljala sestra v pisarno Sergija. Sedla je na stol in potrpežljivo čakala. Ves čas ga je gledala v oči.
»No, tokrat vas je k nam pripeljala soseda,« je pričel Sergij.
»Gospod zdravnik, ne vem, zakaj,« je nekoliko ogorčeno odkimala in prekrižala roki.
»Mogoče se ji je zdelo vaše obnašanje, no, čudno,« je pričel in jo pogledal.
»Nič čudnega nisem počela,« je odkimala.
»Plesala ste pred hišo,« je dejal in jo opazoval.
»Pač. Moj Albin je človek, ki se požvižga na ostale. In v tem ni nič slabega. Nikomur nisva škodila s tem, če sva pač plesala pred hišo,« je rekla odločno.
»Padal je dež, vi pa ste plesala brez dežnika,« ji je dejal Sergij.
»Gospod zdravnik, niste bili nikoli zaljubljeni?«
»To že, toda,« je pričel.
»Nič toda. Potem veste, da je v ljubezni možno vse,« je dodala
»Gospa Gabrijela, stari ste šestdeset let. Če bi bili najstnica, potem res ne bi bilo nič nenavadnega, toda gospa vaših let…«
»Aha, tako torej. Mladim je dovoljeno vse, če pa smo zaljubljeni mi, starejši, smo pa takoj za v norišnico,« se je razjezila.
»Najbrž ne bova prišla tako nikamor. Ne bom vas prepričal,« se je nasmehnil.
Gabrijela je trmasto odkimala.
»Najbolje, da začneva od začetka,« je rekel in vzdihnil.
»Prav. Rada govorim o svojem življenju, to veste. Sploh rada govorim o njem, o mojem Albinu, o mojem kavalirju,« je rekla ljubeče.
»In kje je zdaj Albin?« je vprašal Sergij.
»Najbrž je doma. Sem še ni prišel. Najbrž čaka, da bodo obiski. Takrat me bo sigurno prišel pogledat,« je kimala.
»Prav. Pa mi povejte, kako ste ga spoznali,« je pričel Sergij in se naslonil. Vedel je, da bo zgodba dolga.
»Oh, že tretjič vam govorim, kajne? No, pa saj mi ni težko. Rada se pogovarjam o njem,« je kimala.
»Poslušam, gospa Gabrijela,« je prikimal.
»Albina sem spoznala, ko mi je bilo dvaindvajset let,« je pričela.
»Kaj, ko bi se tokrat vrnila še nekaj let nazaj,« jo je prekinil.
»Gospod zdravnik, saj veste, da ne rada govorim o svojem otroštvu,« je odkimala resno. »Raje vam govorim o njem.«
»Vem, Gabrijela, toda, dobro je, da mi poveste. Saj, minilo je že toliko časa od takrat,« jo je spodbujal.
»Minilo je že veliko let, toda meni se še vedno zdi, da se je vse zgodilo včeraj.«
»Če vam obljubim, da bova le kratek čas najinih pogovorov namenila vašemu otroštvu in bova potem govorila le še o njem? O Albinu. Bo šlo?« je vprašal.
Narahlo je prikimala:«Prav, toda ne vem, kaj bo bolje, če vam govorim o vseh tegobah, ki sem jih doživela.«
»Bolje bo, gospa Gabrijela,« jo je spodbujal Sergij.
»Rodila sem se leta štirideset. Vojna je bila v ozračju že povsod. Bilo je težko, oče je odšel, mati je ostala sama z nami. Bilo nas je sedem. Jaz sem bila najmlajša. Vojne se ne spominjam dobro, bila sem premajhna. Sem pa potem večkrat poslušala, ko mi je mati pravila, kako je bilo,« je kimala Gabrijela.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: To pa moramo shraniti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.