»Popolnoma. Indija! Vedno sem želel oditi tja. Sedaj je pravi trenutek, da grem in se najdem. Usoda mi sporoča, da moram iti,« je govoril. Obema se je zdel nekoliko čuden.
In res je odšel. Že naslednjega dne je bila hiša prazna, pusta in žalostna. Nič na njej ni kazalo, da je še lansko pomlad tam bilo življenje, ljubezen in sreča. Še lansko pomlad so se skupaj nastavljali prvim sončnim žarkom in delali načrte za poletje, tuhtali, kako bodo porabili svoj dopust. Sedaj pa sta ostala sama. Miro in Anica.
»Nama se kaj takega ne bo zgodilo,« je rekel Miro, ko sta sedela za hišo in zrla v zapuščeno pred njima.
»Ne sme se,« je prikimala Anica.
»Kdo ve, kdo se bo preselil sem? Radoveden sem,« je spraševal Miro.
»Mogoče mlada družina z otroki. Mogoče starejša zakonca,« je ugotavljala Anica.
»Kdor koli že bo, naj bo prijazen in družaben. Naj bomo prijatelji,« je dodal Miro.
Anica se je nasmehnila in prikimala.
Minilo je kar nekaj dni, hiša je bila še vedno prazna. Miro je slišal, da naj bi bila cena, ki jo je postavila občina, previsoka. Ker se je takrat Jožetu mudilo iskat svoje življenje v Indijo, je hišo prodal občini. Ta je z njo razpolagala naprej.
Tistega dne sta imela tako polno dela. Miro je urejeval okolico, Anica notranjost hiše.
V ulico je zapeljal velik kamion in se ustavil pri sosednji hiši. Miro je z zanimanjem opazoval dogajanje. Videl je možaka svojih let, ki je odklenil hišo, bil nekaj časa v njeni notranjosti, potem pa naročil, naj njegove stvari znosijo noter. Anica prišleka ni videla.
»Prišli so, novi sosednje so prišli,« ji je povedal novico.
»Res? Družina? Z otroci,« je spraševala.
»Ne vem, videl sem le moškega mojih let. Najbrž ima družino,« je govoril Miro.
»Upajva, da so prijazni ljudje, da bomo imeli stike,« je govorila Anica.
Sedla sta h kosilu in ves čas govorila le o tem, ugibala, kdo so ljudje, ki so prišli v hišo.
Po tistem kar nekaj časa ni bilo nikogar na spregled. Hiša je spet samevala. Anica in Miro sta vsak dan pogledovala proti njej in čakala, da bosta uzrla novince.
Nekoč sta bila pred hišo. Pila sta kavo, dan je bil lep. Pripeljal je avto in ustavil pri sosednji hiši. Iz njega je izstopil velik možak. Imel je sončna očala, črne lase. Pogledal je okrog in zagledal Mira ter Anico. Odpravil se je do njiju, se smehljal.
»Vidva sta torej moja nova soseda,« je rekel še preden je stopil do njiju.
Miro je vstal in mu podal roko: »Me veseli! Miro sem in to je moja žena Anica!«
Neznanec je snel sončna očala, se rahlo nasmehnil in pozdravil Anico: »Hugo!«
Anica je prebledela, beseda ji je zastala v grlu, začutila je potne kapljice na čelu.
Miro ni opazil ničesar, veselo je govoril z novim sosedom: »Torej ste kupili hišo? Ste samski? Imate družino?«
»Sam sem. Nekoč sem sicer imel ženo, toda tega je že dolgo nazaj! Od takrat dalje sem sam,« je povedal Hugo in ves čas gledal Anico. Prišla je nekoliko k sebi.
»Bi kavo? Mislim, da jo je še nekaj. Anica bo šla po dodatno skodelico,« je bil Miro prijazen.
»Ne, ne hvala. Kave ne pijem. Pa tudi drugače nimam veliko časa. Oglasim se kdaj drugič,« je povedal.
Poslovil se je, nasmehnil se je Anici in odšel.
»Prijazen možak, se ti ne zdi,« ga je takoj ocenil Miro.
»Da,« je kratko rekla Anica in ni mogla verjeti, da se vse skupaj res dogaja.
Preostanek dne je ostala v hiši, izgovorila se je, da se slabo počuti. Hotela je biti sama, razmisliti. A rešitve ni našla, zgrabila jo je panika. Najraje bi Miru vse priznala, se rešila težkega bremena. A ni bilo tako preprosto. Niti ni vedela, kakšna bi bila Mirova reakcija. Bala se je, da bi ji zameril, da ji ne bi oprostil.
Vso noč ni spala, poslušala je Mirovo mirno dihanje, hodila je po hišo. Strmela je v hišo sosedov, opazila je luč. Vedela je, da je tam dnevna. Neštetokrat je bila tam, zato je poznala notranjost hiše. Naj gre tja? Naj ga vpraša, zakaj je tu? Ji je sledil? Je bilo zgolj naključje? Skoraj nemogoče bi bilo kaj takega. Moral ji je slediti, se nalašč preseliti v hišo zraven nje. Ni ji oprostil, najbrž ne. Ampak, bil je tako miren. Kot, da je ne bi poznal. V mislih si je zamišljala, da ni pravi, da je le njegov dvojnik, ki nosi enako ime. Ko bi bil vsaj!