POLETNA ZGODBA: Pismo

Se spominjaš, ko sva se prvič srečala? Bila je jesen, bil si v disku s svojimi prijatelji, jaz s svojimi. Oba sva bila mlada, naivna in razposajena in že po dobri urici srečanja tudi noro zaljubljena. Spoprijateljili smo se med sabo in postali ena klapa. Tako sva se srečala tudi naslednji večer. Ko si vstopil v lokal, v katerem sem sedela s prijateljicami, sem te požirala z očmi.
Ljubezen je včasih preveč kruta ... (foto: freeimages.com)
Ljubezen je včasih preveč kruta ... (foto: freeimages.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Nikoli ne bom pozabila, kako si bil takrat poln življenja, poln energije. Bil si najlepši. Imel si do ramen dolge rjave lase, ki so bili nekoliko skodrani. Imel si nežen, skoraj ženski obraz. Tvoje poteze so bile mile in mehke.
Ti in tvoji prijatelji ste prisedli. Nasmehnila sva se drug drugemu in bilo nama je nerodno.
Bila sem zaljubljena vate, a mi je bilo kar prav, da sva ostala le prijatelja. Dejal si mi, da ne moreš imeti resnega dekleta in razumela sem te. Čeprav sem si žela, da bi me objem, me poljubil, sem spoštovala tvojo željo.
Od takrat naprej smo bili nerazdružljivi, še posebno midva. Zaupala sva si vse, prav vse sva si povedala.
Se spominjaš, ko sem nekega popoldneva prijokala k tebi? Ko si me zagledal pred vrati, si me nežno objel in peljal v svojo sobo. Tam sem ti razodela svoje srce. Poslušal si me, znal si poslušati in besede so mi kar same letele iz ust.
Vedno je bilo tako, postala sva kot brat in sestra.
Nikoli ne bom pozabila, kako si me nekega večera spravil v strah. V večernih urah si me poklical in mi dejal, da me boš peljal na pijačo, ker si uspešno opravil izpit in da boš v pol ure pri meni.
Minilo je pol ure, minila je ura, dve, a tebe ni bilo. Zaman sem poslušala, kdaj bom zaslišala ropot tvojega avtomobila. Postalo me je strah. Ni bilo v tvoji navadi, da bi zamujal in bala sem se, da si imel nesrečo, da ležiš kje na samoti in kličeš na pomoč, da si mrtev!
Ura se je bližala eni ponoči. Še vedno sem bedela in te čakala. Še vedno sem upala, da se ti ni nič zgodilo, čeprav nisem imela nobene pametne razlage.
Tedaj pa je pozvonilo. Stekla sem odpret in pred vrati si stal ti. Zajokala sem in te objela. Tudi ti si me objel in mi zaspal na rami. Bil si pijan…
Potem si vse pogosteje pil. Vzeli so ti vozniški izpit in domov so te vedno pijanega vozili prijatelji.
Prej sem se vedno veselila srečanja s tabo, sedaj pa sem se bala koncev tedna, ko naj bi prišel. Nisem te mogla gledati pijanega. Bilo mi je hudo, a nisem vedela, kako naj ti pomagam. Večkrat sem te poklicala po telefonu in te spraševala, kaj je narobe, rotila sem te, da mi zaupaš svoje težave, ti pa si se le smejal in mi trdil, da si le domišljam in spreminjal temo pogovora.
Ko pa sem prvič videla, da si vzel mamilo, sem se počutila, kakor da bi nekdo z nožem rezal moje srce. Videl si, da sem videla, pa si se le nasmehnil in dejal, da znaš s to stvarjo in da se ne boš nikoli navadil. Da ne boš nikoli odvisen.
Nekoč sem te vprašala, zakaj to počneš in dejal si, da se imaš takrat lepo, da izginejo vse težave in spet si me tolažil in mi brisal solze. Naj se ne bojim, naj ti zaupam, ker imaš vse pod kontrolo.
Kadar te ni bilo med nami, je tekla beseda o tebi. Nihče izmed tvojih prijateljev ni vedel, kako naj ti pomaga. Svarili smo te vsi, a nisi nas poslušal, ti si vedel vse.
Med nama je rasel prepad. Bilo je težko, ko sem gledala, kako padaš v globoko jamo. Vedela sem, da ko boš padel na dno te jame, se ne boš več mogel pobrati.
Vse manj si zahajal v našo družbo, postali smo ti odveč. Za svojo družbo si izbral pijačo in mamila in to ti je bilo dovolj.
Nekoč sem te po dolgem času spet videla. Spreletel me je srh po vsem telesu. Moja duša je kričala in se trgala, tako si me prizadel. Nikjer več ni bilo tvoje energije, ni bilo več volje do življenja. Ne, bil si le lupina tistega, kar sem nekoč poznala, kar sem nekoč imela tako zelo rada. Tvoje oči so bile prazne, tvoj nasmeh je zamrl, tvoja lica so bila upadla. Nisem zdržala v tvoji bližini. Stekla sem ven, stekla sem stran in takrat sem te sovražila.
Sovražila sem tebe, sebe in ves svet, ker je bil tako zelo krut. Sovražila sem usodo, ker te je tako hudo kaznovala.
In vedi, ko boš umiral, takrat bom jaz daleč. Daleč proč. Preveč te imam rada, da bi lahko gledala, kako prezgodaj ugaša tvoja lučka življenja…
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Očitali bi si v vsakem primeru

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Dobro je poznati svoje meje

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.